Afera s ponarejenimi slikami: »Zdaj je čas, da se v zadevo vključi policija«
Napovedano odprtje razstave Popotovanja v Narodnem muzeju Metelkova je ministrstvo za kulturo ustavilo, šef Narodnega muzeja Pavle Car pa je odstopil. Na razstavi naj bi bila razstavljena dela največjih slikarjev 19. in 20. stoletja, med njimi Pabla Picassa, Paula Cezanna, Henrija de Toulouse-Lautreca, Joana Mirója, a ker obstaja sum, da gre za ponaredke, je ministrstvo ukrepalo, nastala pa je največja kulturno-umetniška afera zadnjega časa.
Za komentar smo poprosili Aleksandra Bassina, ki sodi med vodilne slovenske publiciste s področja kritike sodobne likovne umetnosti in vizualne kulture druge polovice 20. ter zgodnjega 21. stoletja, prav tako je s svojim kuratorskim delom pomembno sooblikoval domače kulturno-umetniško prizorišče.
Zakaj lastnik umetnin ne živi na Bahamih, ampak v Ljubljani, če so te avtentične?
»Moj komentar je samo pozitiven. Rad bi čestital ministrstvu za kulturo, da mu je uspelo stopiti na rdečo luč in so napovedano razstavo ustavili. Kot je dejala nova ministrica za kulturo, je treba natančno in strokovno pregledati vsa potrdila, ki menda obstajajo kot dokaz o avtentičnosti slik, saj mora tako dragocene slike spremljati najmanj en strokovni izkaz, da so resnično delo Picassa, Cezanna in ostalih velikih umetnikov, o čemer seveda v oglatem oklepaju dvomim. Drugače gospod/družina oziroma imetnik umetnin ne bi živel v Ljubljani, ampak nekje na Bahamih.«
»Zdaj je čas, da se v zadevo vključi tudi policija. V vseh državah, kjer zaslutijo, da so vpleteni ponaredki, opravi svojo vlogo policija. Zato imamo na upravi za notranje zadeve Uršulo Belaj, ki mora v dogovoru z ministrstvom za kulturo, kjer so stvari zasežene – upam, da so, da jih niso odpeljali –, postopek pospešiti. Drugače bomo lahko samo napisali, da ima Slovenija novo zbirko Mimara, ki je bila razstavljena v Zagrebu takoj po vojni. Tam je bilo veliko ponaredkov, a je država poklicala štiri ali pet strokovnjakov iz Evrope, ki so v dveh mesecih počistili zbirko, tako da je zdaj hrvaški v ponos. Sam sem jo šel že dvakrat pogledat. Hvala bogu, da so se hitro odzvali in preprečili odprtje, da Slovenija ni dobila še enega kulturnega škandala,« dodaja Bassin.
Postopki so šli mimo vseh strokovnih komisij, za razstavo sploh vedeli nismo
Na vprašanje, kakšni so postopki potrjevanja in postavljanja razstave, kakšna je bila ta, Bassin odgovarja: »Postopki v tem primeru so bili izvedeni mimo vseh strokovnih komisij, kolegi v muzeju, umetnostni zgodovinarji, sploh vedeli niso, da se ta razstava odpira. To vem, saj so mi javili. Hvala bogu, da je bila reakcija ministrstva za kulturo tako hitra. Gospod direktor je še vedno v dobri veri, da slike niso ponarejene. A ta dobra vera bo lahko obstala le do nadaljnjega, ko bo dobil črno na belem, da je vse ponarejeno. Takrat pa res ne vem, kaj bo naredil. Prepričan sem, da so tudi certifikati ponarejeni. Saj veste, danes imate možnost dobiti na dom tudi Maršalovo pismo, če hočete, z originalnim podpisom, to se da vse skopirati.«
Ali pozna družino Boljkovac, ki naj bi ta dela imela v svoji zasebni zbirki, še vprašamo za konec: »Veste, kje so imeli starine včasih, tam na Mestnem trgu v Ljubljani, kjer zdaj prodajajo reprezentančne obleke naših športnikov, tam zraven Trubarjevega antikvariata? Potem so imeli galerijo na Kersnikovi ulici blizu K2 ali celo v tisti hiši nekaj časa nazaj. Zdaj pa so očitno te stvari imeli kar doma.«
Za komentar smo tudi poprosili Jožeta Dežmana, slovenskega muzealca in zgodovinarja, ki je dejal, da ima premalo informacij za kompetentni odgovor, in dodal, da se žal ponaredki velikokrat pojavljajo namesto originalov in da je v slovenskem prostoru in tudi drugod po svetu večna igra, kdo komu kaj podtakne.
