Zdaj se more začeti sreča našega naroda

Uresničevanje slovenskega narodnega programa je najbolj posebno zato, ker se ideja Zedinjene Slovenije ni širila iz prestolnice osrednje dežele Kranjske navzven, temveč nasprotno: iz obrobja proti Ljubljani.

Slovence po slovensko

Koroški narodni buditelj, duhovnik Matija Majar - Ziljski je že 17. marca 1848 napisal – časnik Novice pa čez nekaj dni objavil –, kar so pod vplivom marčne revolucije in pomladi narodov, ki ji je sledila, mislili tudi drugih zavedni Slovenci. Njegov program Zedinjene Slovenije (s podobnimi zahtevami so se oglasili tudi dunajski in graški Slovenci) se je začel z ugotovitvijo, da se »zdaj more začeti sreča našega naroda, da moremo zdaj stopiti kakor svoboden narod med druge svobodne narode, da tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije«. In opozoril, da ne smemo zamuditi velikega trenutka, in da smo si v avstrijski monarhiji vsi bratje, ki potrebujemo drug drugega. »Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Voger po vogersko. Mi Slaveni pa tudi z vso močjo od vsih terjamo, da tudi nas puste doma po našim živeti: Slovence po slovensko.«


Izrečenim in zapisanim besedam je dalo težo množično podpisovanje peticije z naštetimi zahtevami. Kar 51 pol s podpisi so slovenski odposlanci odnesli v parlament na Dunaj, ki pa so ga kmalu zatem razpustili, tako da niso bile obravnavane. Na objavo je moral čakati tudi v tem času nastali, a prepovedani Zemljovid slovenske dežele in pokrajin Petra Kozlerja.

Najprej Prleki in Primorci

Prvi program, ki je zahteval zedinjenje Slovencev v samostojni enoti, takrat, po zatrtju revolucije, ni mogel biti izpolnjen. Ostalo pa je jedro zahtev, ki so jih mladoslovenci – nasprotniki bolj konservativnih in previdnih staroslovencev – začeli javno postavljati 20 let pozneje. Med njimi je bilo veliko izobražencev, predvsem odvetnikov in časnikarjev: Valentin Zarnik, Josip Vošnjak, Fran Levstik, Josip Jurčič, Radoslav Razlag, Anton Tomšič, Matija Prelog itn. Podpirali so jih tudi domoljubni duhovniki Davorin Trstenjak, Anton Klemenčič, Božidar Raič in drugi.

Prva priložnost za to je bil – osem let po odprtju prve slovenske čitalnice v Trstu – sklic množičnega zbora, po češkem zgledu imenovanega tabor, v Ljutomeru v Prlekiji na Štajerskem. Slovenski narod je naznanil: »Še enkrat vam kličemo: na noge, slovenski možje, če vam še kaj za stare pravice mari! ... Samo če bomo iz vseh stanov združeni sklepali in sklenoli, potem bomo kaj dosegli, da nam bo boljše šlo nego zdaj! Na noge toraj! Zdramimo se iz svojega tako rekoč mrtvaškega spanja! Pomagajmo si sami! Kajti ako si ne bomo sami pomagali, nam ne bo nihče na tem svetu pomagal!«


Na taboru se je 9. avgusta 1868 zbralo blizu 7000 ljudi, ki so glasno podprli zahteve po združitvi Slovencev, živečih v deželah Kranjski, Štajerski, Koroški in Primorski, v kraljevino Slovenijo, podrejeno habsburškemu žezlu, in enakopravnost slovenskega jezika v javnosti, nasprotovali pa so tesnejši povezavi monarhije z nemškim cesarstvom.

Vrh in konec

V naslednjih treh letih se je v vseh slovenskih deželah razen v Prekmurju in Benečiji zvrstilo še 17 taborov. Drugi je bil v Žalcu, tretji in četrti sta bila na Primorskem, v Šempasu in Biljani pri Gorici, peti v Sevnici, šesti v Kalcu pri Postojni in šele sedmi, s 30.000 udeleženci najbolj množičen, v Vižmarjah pri Ljubljani. Tja so se na binkoštni ponedeljek, 17. maja 1869, iz prestolnice Kranjske z bliščem in pompom v kočijah pripeljali tudi staroslovenci z očetom naroda Janezom Bleiweisom na čelu. Sprevideli so, da bodo, če bodo še naprej stali ob strani, izgubili zaupanje in podporo množic, ki so jim sicer sledile.


Tudi večina poznejših enajstih taborov – mnogi so izzvali spopade z Nemci in nemškutarji – je bila na Primorskem in Štajerskem, dva sta bila na južnem Koroškem in eden, skupaj s Hrvati, v Kastavu nad Reko. Zadnji tabor je bil ob tretji obletnici prvega v Buhljah pri Grabštajnu, danes na avstrijskem Koroškem. Povsod so bili v ospredju nastopi narodnih voditeljev, ki so se ognjevito zavzemali za Zedinjeno Slovenijo. Spremljale so jih resolucije ter zahteve po uvedbi slovenščine v urade in šole, po ustanovitvi strokovnih, zlasti kmetijskih šol, univerze itn. Niso pa ti množični zbori pripeljali do politične organiziranosti, ki bi se tudi po prepovedi – zaradi krepitve slovenskega nacionalizma, ki so se je ustrašili na Dunaju –, kolikor so dopuščale možnosti, legalno zavzemala za izpolnitev osnovnih zahtev.


Kmalu je sledil globlji razdor med mladoslovenci in staroslovenci, pozneje liberalci in klerikalci, rdečimi in črnimi, ki so ga za kratek čas pretrgala le prizadevanja za osamosvojitev v našem času.