Zdravka je verjetno svetovna prvakinja v zbiranju vinskih etiket (FOTO)
Med nami je veliko zbirateljev, a sveže upokojena Zdravka Abram iz Črnomlja, ki že vrsto let živi v Kostanjevici na Krki, se lahko pohvali z nenavadno strastjo; verjetno je svetovna prvakinja v zbiranju vinskih etiket. Več kot tisoč se jih je že nabralo od oktobra 1993, ko je v svojo zbirko vložila prvo etiketo s steklenice laškega rizlinga. Zbirko, v katero daje le etikete s steklenic, iz katerih je popila vsaj kakšno žlahtno kapljico, je poimenovala Suha vinoteka – zbirka vinskih etiket z dodano vrednostjo. Shranjeno ima v petih fasciklih.
Abramova podobne zbirke ni zasledila nikjer drugje in tudi njeni prijatelji ne vedo za nikogar, ki bi se ukvarjal s čim podobnim. Nedavno ji je prijateljica svetovala, naj jo prijavi v Guinnessovo knjigo rekordov, pa ni šlo. »Takoj sem ugotovila, da takšne kategorije sploh nimajo. Neka Grkinja je sicer zbrala okrog 17.000 etiket, vendar so ji proizvajalci vina poslali še neuporabljene. Jaz pa imam le rabljene, moje so vse osebno preizkušene, vse imajo dodano vrednost okušanja. Ker tega ne morem dokazati, nisem za v knjigo rekordov,« nam je razkrila z nasmehom.
Spomin na druženje
Njene vinske etikete prihajajo iz 25 držav, poleg enostavnih vin so tu posebni izbori in polnitve, pozne in ledene trgatve, arhivska vina, vina po antičnih receptih, zorjena v amforah ... Še bolj kot obširnost njene zbirke Zdravko veseli, da je v njej ogromno lepih spominov na dogodke in druženja, ki bi drugače šli v pozabo. Ob večini etiket so zapisani priložnost, datum in namen srečanja, podpisi in utrinki o sprotnem počutju, kar tvori zanimive zgodbe.
»So recimo od takrat, ko smo dobili novo streho, prodali stari avto, dobili mladega kužka ali praznovali kakšen jubilej. Suha vinoteka je pravzaprav moje življenje, moja biografija! Brez nje bi na marsikateri dogodek že zdavnaj pozabila, tako imam pa vse napisano,« je razložila.
Da je malo usekana, so ji govorili prijatelji, ko je začela. To še danes kdo zasika, toda njeni zbirki zdaj že vsi priznavajo edinstvenost. Zdravka je prepričana, da tako izvirno podaljšuje življenje vinu, ga reši pred propadom. Kako? Ker ga z družbo popije sproti.
»Gre za izvirno rešitev, da vino ohranimo v suhi in okušeni obliki, namesto da ga neprimerno hranimo, zaradi česar nato oksidira in ga je treba zavreči,« je poudarila upokojena komercialistka.
Večkrat se ji kdo pohvali s svojo vinsko zbirko v vitrini, a tam steklenice pogosto obtičijo za več let. Ko vino vendar pride na mizo, pa družba ugotovi, da se je pokvarilo, in konča v odtoku.
Tudi pivo
V Suhi vinoteki sta se znašli celo dve etiketi piva. Ena jo spominja na obisk Kitajskega zidu, ko se je naši zbirateljici uresničila dolgoletna želja. »Ko sem prehodila del zidu, sem želela proslaviti z vinom, a ga niso imeli. Le pivo. Zato sem, glede na pomembnost dogodka, v zbirko dodala kitajsko pivo,« strokovno utemelji izjemo v Suhi vinoteki.
»To se mi zdi velika škoda, saj vino ni kar neka tekočina! Gre za množico sestavin vključno s posebno energijo vinogradnikov. Veste, koliko truda je v eni sami steklenici vina? Koliko ljudi je sodelovalo pri nastanku? Zato se mi zdi pomembno, da se glas o moji suhi vinoteki širi naprej. Če me bo en sam človek posnemal in njegovo vino ne bo romalo v smeti, smo naredili dobro delo,« je odločno nadaljevala predstavitev svoje edinstvene vinoteke. Seveda pa opozarja na zmernost pri pitju. »To je tako kot pri hrani, s katero se ne sme pretiravati. Pa saj vino je hrana, samo da tega marsikdo sploh ne ve.«
Zahtevno odstranjevanje
Najtežje je zagotovo odstranjevanje etiket s steklenic in tudi v tem je verjetno svetovna prvakinja. Boljše namreč še ni srečala. »Uf, kaj vse sem že poskusila! Od vode do WD-40, tudi s špohtlnom sem že drgnila po steklenici. Včasih se mi zdi, da je več lepila pod etiketo kot vina v steklenici. No, na koncu sem ugotovila, da so še najboljši nohti. Res se je bilo treba priučiti tega odstranjevanja in včasih, ko vidim, da ne bo šlo, etiketo poslikam in jo nato v več delih prilepim v zbirko, zraven pa priložim fotografijo.« Energična in nasmejana upokojenka mladostnega videza seveda ni mogla iz svoje kože in nas ob slovesu ni pustila iz hiše brez njihovega domačega cvička, ki ga pridelujejo na sosednjem griču Lapte.
Oktobra 1993 je v svojo zbirko vložila prvo etiketo s steklenice laškega rizlinga.
Njeno vino pa je, kot se za Belokranjko spodobi – modra frankinja. Pred leti je prijatelja, takrat vodjo vinske kleti v Metliki, presenetila z vprašanjem, katera sorta bi bila, če bi bila vino. Po kratkem premisleku je ugotovil, da zagotovo od pet do šest let stara frankinja, ki je še vedno sveža in jasna v svojem okusu, z leti pa izgublja ostrino in pridobiva mehkobo ter se hkrati še vedno kosa z mlajšimi po svežini in živahnosti.
