Zdravniki odhajajo: prevelike obremenitve, slabi odnosi in plače

Mladi zdravniki so v anketi izpostavili kar 51 oddelkov ali zdravstvenih ustanov, ki zaradi pomanjkanja kadra delujejo okrnjeno ali sploh več ne delujejo. Največ odhodov zdravnikov iz bolnišnic, ki tudi najbolj prispevajo k poslabšanju dela bolnišnic, je med specialisti interne medicine in radiologije.

V marsikateri bolnišnici ne zdravijo več vseh internističnih bolezni. Najbolj primanjkuje internistov v bolnišnicah Brežice, Novo mesto, Nova Gorica in Celje. Radioloških preiskav za nujne paciente zunaj rednega delovnega časa ne zagotavljajo več v bolnišnicah v Novi Gorici, na Jesenicah in v Novem mestu. Ponekod razpadajo tudi drugi oddelki. Izjemno boleče so težave z zagotavljanjem primerne oskrbe bolnikov v intenzivnih posteljah, predvsem na otroški intenzivi.

Bolnišnice so izčrpali urgentni centri

Naše bolnišnice so izčrpali urgentni centri, v katerih morajo dežurati zdravniki iz bolnišničnih oddelkov. Pogosta dežurstva, posledično pomanjkanje zdravnikov na oddelkih in s tem povezana preobremenjenost teh zdravnikov spodbujajo zdravnike s težkih delovišč, da odhajajo na lažja in finančno donosnejša delovna mesta v zdravstvene domove ter v zasebne ali koncesionirane ambulante zunaj bolnišnic.

»Največje pomanjkanje zdravnikov imamo na internem oddelku in na urgenci. Srž problema je urgentni center. Če bi tu zaposlili urgentne zdravnike, bi pomembno razbremenili interniste in kirurge,« pravi Anica Hribar, direktorica Splošne bolnišnice Brežice. Bolnišnica je imela lani zaposlenih 44 specialistov, zdaj jih ima 38. Letos so jo zapustili kar štirje specialisti internistike: eden je odšel v ZD Brežice, drugi v ZD Krško, tretji v ZD Sevnica, četrti v Terme Čatež. »Šli so, ker bodo delali od ponedeljka do petka, od 7. do 15. ure, na enem delovišču, in ne v bolnišnici, kjer morajo obvladovati štiri delovišča in delajo tudi popoldne, ponoči in čez praznike,« našteje direktorica.

Bolnišnica je objavila nekaj razpisov za prosta delovna mesta, prijavil se ni nihče. Pripeljali so tri mlade zdravnike iz Makedonije in Srbije, se z njimi dogovorili, da bodo specializirali interno medicino in se zaposlili v Brežicah, a letošnji razpis za specializacije tega ni upošteval. »Čeprav smo pisali na ministrstvo in pojasnili situacijo, je bil objavljen le nacionalni razpis, ne pa razpis za nas. Potrebovali bi vsaj osem dodatnih zdravnikov, in sicer poleg internistov še kirurga, ginekologa in urgentne zdravnike,« pravi sogovornica, ki pove, da bolnišnica oskrbuje le nujne paciente, za vse druge ji zmanjkuje kadra.

Podobno je v bolnišnici v Novem mestu. Razmere se zaradi preobremenjenosti in izčrpanosti zdravnikov še poslabšujejo. Pacienti imajo slab dostop do gastroenterologa, kardiologa, urologa, v dežurstvih do radiologa, ali ga sploh nimajo. Zdravniki težko ustrezno oskrbijo paciente, ki pridejo v urgentni center in po nujno internistično prvo pomoč. Zaradi pomanjkanja kadra so zmanjšali število postelj na internem oddelku.

V Celju šepajo različni oddelki

V naši tretji največji bolnišnici, celjski, zaradi odhodov zdravnikov šepajo kardiološki oddelek, gastroenterološki oddelek, urologija, revmatologija, dermatologija, oddelek za maksilofacialno kirurgijo, program je moral zaradi odhoda več okulistov zmanjšati tudi oddelek za okulistiko, po odhodu kar sedmih radiologov z velikimi težavami zagotavljajo dežurno službo. Bolnišnica je na ministrstvo naslovila že več opozoril, da je ogroženo neprekinjeno zdravstveno varstvo, da so potrebne sistemske spremembe, prosili so za dodatne specializacije. A rešitev ni.

Zakaj radiologi odhajajo? »Odprlo se je veliko zasebnih centrov, financiranje preiskav je takšno, da cvetijo. Radiologom ponujajo večjo plačo, možnost dela od doma, ni jim treba dežurati,« našteva prednosti predstojnica oddelka za radiologijo, interventna radiologinja Anita Dobrovolec. Radiologi lahko namreč odčitavajo slike, narejene z MRI in CT, kjer koli, tudi doma, čeprav stroka meni, da je za paciente bolje, če je radiolog del tima v bolnišnici, kjer lahko bolnega pacienta vidi v živo.

V nasprotju s Celjem, ki mu je uspelo obdržati dežurstvo radiologov, nujnih radioloških preiskav za nujne paciente zunaj rednega delovnega časa ne zagotavljajo več v bolnišnicah v Novi Gorici, na Jesenicah in v Novem mestu. Nujni pacienti morajo počakati do jutra ali do ponedeljka ali pa jih premestijo drugam, kjer so potem dežurni radiologi še bolj zasuti z delom.

Težave imata tudi oba UKC

Ne le regijske bolnišnice, težave imata na posameznih področjih tudi oba UKC, je pokazala anketa Mladih zdravnikov Slovenije. V UKC Maribor je najbolj nevralgična točka še vedno pomanjkanje anesteziologov, ki zmanjšuje obseg kirurških posegov, težave so tudi na nekaterih drugih področjih.

V UKC Ljubljana je ena večjih težav upad dela kliničnega oddelka za ušesa, nos in grlo (ORL), podoben razpad doživlja tudi dermatološka klinika, še vedno ni optimalno vzpostavljena otroška kardiologija, otroška intenziva, predvsem pa se zapirajo postelje na oddelkih interne klinike, zaradi česar nimajo v UKC kam nameščati nujnih pacientov, ki se zatečejo na internistično prvo pomoč (IPP).

Posebna težava v Ljubljani je dejstvo, da ni urgentnega centra, pač pa je nujna pomoč razdeljena med UKC in zdravstvenim domom. Povsod praviloma dežurajo specializanti, torej najmlajši zdravniki, ki še nimajo zadosti znanja, da bi obvladali bolezni najhuje bolnih ljudi v državi, ki se zatečejo v UKC.

Mladi zdravniki se po končani specializaciji vse bolj izogibajo zaposlitvi v bolnišnicah in na drugih točkah rigidnega javnega zdravstva. »Imam tri majhne otroke in zaradi tega po zakonu pravico do zaposlitve s krajšim delovnim časom. Želela sem biti zaposlena za 0,6 delovnega časa. V ZD Ljubljana, kjer sicer primanjkuje pediatrov, mi tega niso omogočili. Tako sem se zaposlila pri koncesionarju,« je povedala Larisa Kragelj, pediatrinja, članica ekipe Mladih zdravnikov Slovenije.

Podobno razmišlja veliko njenih kolegic in kolegov, ki ne želijo »pustiti celega življenja« v bolnišnici in v nočnih dežurstvih. Po drugi strani so zaslužki pri zasebnikih veliko višji kot v javnem sektorju. »Za teden dni popoldanskega dela v zasebni ambulanti zaslužim toliko, kot bi ves mesec na kliniki,« je povedal eden izmed zdravnikov, ki so iz UKC odšli.

»Neprilagodljivost delovnega časa, slabe razmere za delo, preobremenjenost in razmeroma nizko plačilo za veliko odgovornost so bistveni razlogi, zakaj odhajamo iz bolnišnic in zdravstvenih domov. Prisilno delo, ki ga uvaja interventni zakon za medicinsko osebje, je neustavno in ponižujoče za vse nas. Prvič sem pomislila, da sem zgrešila, ko sem se odločila za zdravniški poklic,« še pravi Kragljeva.