Zdravniki so ga odpisali, Novice upajo z materjo

LJUBLJANA – Tomaž Pavlović je strastno igral mali nogomet in se uspešno uril v borilnih veščinah. Pred izklesanim najstnikom iz Tomačevega je bila še vsa prihodnost. Star je bil 16 let in vse je teklo kot po maslu. Dokler se na začetku leta 2016 niso začeli neznosni glavoboli. Zdravniki so sprva menili, da je fant namišljeni bolnik, ki noče v šolo, pa se je izkazalo, da so podcenili njegovo zdravstveno stanje.

Kmalu zatem, v začetku maja, je omedlel pri svojem dekletu. Oče Damjan je prevozil vse rdeče, da ga je še pravi čas pripeljal v klinični center. Tomaža so poslali na infekcijsko kliniko, opravili lumbalno punkcijo, ki se uporablja pri diagnosticiranju raznih nevroloških bolezni, kot so meningitis, encefalitis, multipla skleroza, in ga naslednji dan na veliko začudenje njegove mame Lidije Teršek poslali domov rekoč, da ima njen sin najbrž migreno.


Na njeno izrecno željo so 25. maja vendarle opravili še CT Tomaževe glave. Imela je prav, ni bila migrena, nekaj veliko hujšega je bilo, poklicali so jo: »Zaznali smo anomalijo.« Zaznali so jo v obdobju, ko je začel Tomažu močno pešati vid. »Mama, postajam invalid,« je tedaj jokal.

Smrtonosni tumor

Priznani nevrokirurg Borut Prestor je Lidijo in Damjana posadil v sejno sobo in jima natančno opisal, kaj se dogaja z njunim sinom. Pokazal jima je, kje je tumor. Izvedela sta, da je velik za človekovo pest in da že pošteno pritiska ne le na levi del Tomaževih možganov, ampak tudi na vidni živec. Le malo je manjkalo, pa bi oslepel. Izvedela sta, da v Tomažu razsaja tako rekoč neozdravljiv možganski tumor, imenovan glioblastom. Nekateri pravijo, da ga preživi samo deset odstotkov bolnikov, drugi, da ga uradni medicini še ni uspelo pozdraviti.

Na predzadnji majski dan je Tomaž prestal zahtevno operacijo. Sledila je dolgotrajna kemoterapija. Na vseh sestankih in soočenjih o svojem zdravstvenem stanju je bil Tomaž trden, konec maja letos pa ga je najnovejša novica pobila, zgrudil se je. Če je 25. maja 2016 izvedel, da ima možganski tumor, je 25. maja 2018 izvedel, da zdravljenje ni uspelo in da so se v njegovih možganih pojavile nove metastaze. Ta dan je doživel celo epileptični napad in zaradi padca utrpel hudo poškodbo glave.


Vladan Rajić s kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo je bil takrat prepričan, da bo potrebna ponovna operacija. Da se je tumor preselil v center možganovine in da bi bila potrebna biopsija (odvzem vzorca tkiva iz živega telesa za mikroskopsko preiskavo). »Tudi Tomaž je bil takrat zraven, zlomil se je, resnično ni hotel še enkrat čez vse tiste bolečine, še enkrat postaviti šole na stranski tir,« se je spominjala Lidija. »'Operiral ga bom, ne morem pa zagotoviti, da bo z vašim sinom res vse v redu. Vsekakor se moramo takoj lotiti zaviranja rasti tumorja,' nam je zaupal nevrokirurg Prestor,« je pripovedovala Lidija, ki še zdaj ne more verjeti, »da je moralo potem miniti kar mesec in pol, da so se naši heroji vendarle spet zbrali in pojasnili, kaj nameravajo s Tomažem«.

Je zdravstvo dvignilo roke?

Obupana mati je med nevzdržnim čakanjem zahtevala, da sinu slikajo glavo. Menda so bili strogo proti. »Počakajte še malo,« so jo mirili.
»Nimamo več časa!« je gorelo v materi, ki izgublja sina.
»Gospa, ne obupajte, bor'te se in upajte …«


Mati še dveh sinov, 10-letnega avtista Dominika in leto starejšega in močno naglušnega Kristana, takrat ni zmogla več zadrževati razumljivo napetih živcev: »Poslušajte, le kako in s čim naj se še borimo, otroka ste mi odpustili iz bolnišnice 28. maja z rastočim možganskim tumorjem, odtlej čakamo in samo še čakamo, njegovo zdravje pa se iz dneva v dan slabša. Tudi Prestor, denimo, se je strinjal, da bi morali zavirati rast tumorja.«

»Gospa,« ji je dejala dežurna zdravnica, »mi ne moremo zavirati, če ne vemo, kaj zavirati. Gospa, bor'te se!«
»Le s čim naj se borim? Počutim se, kot da ste me poslali na prvo bojno linijo, s pištolo, a brez nabojev, kako naj se na ta način borim?!«


Lidija je dobila občutek, da je uradna medicina dvignila roke od njenega sina. Ta občutek je postal še jasnejši, ko je zdravnica, ki je nadomeščala Rajića med njegovim dopustom, pred enim mesecem podala mnenje, »da se glede na Tomaževo diagnozo ukinejo vse terapije in preiskave, naj se enostavno sprijaznim, rekla mi je, naj izkoristim s sinom ta dva meseca čim bolj kakovostno«.

»O tem se bomo pogovarjali 27. avgusta, ko bo naslednji MRI,« ni dovolila ranjena mati.
Zdravnica pa se menda še kar ni dala: »Razmislite, vi zavzemate MRI otrokom, ki ga res potrebujejo.«
»A moj otrok pa ga ne potrebuje?!«
»Ubilo vas bo (diagnoza, op. a.) …«
»Povejte mi,« je Lidija odgovorila netaktni zdravnici. »Kolikokrat lahko človeka sploh ubijete? Mene, denimo, je ubila že njegova prva diagnoza!« In še: »Moj sin si zasluži dostojno obravnavo in še dostojnejše zdravljenje.«

Tomaževo stanje pa se medtem le slabša. Samo predstavljajte si ubogo mater, ki ji pred očmi odhaja njen prvorojenec. Ki je bil še do nedavnega radoživ in zdrav mladostnik. Zdaj pa je začel nekoč izvrsten športnik, ki je motorično že nebogljen, izgubljati spomin. Bolečine ne jenjajo. V sredo mu je začela hrometi še njegova desna stran. Ob našem obisku je samo nemočno spal. Prinesli smo mu nujno potrebna sredstva v višini 2500 evrov, ki ste jih prek Krambergerjevega sklada zanj dobrotljivo namenili bralci Slovenskih novic. S tem denarjem mu bo Lidija, ki je zaradi sina pustila službo, kupila normalen kavč, rada bi preuredila tudi njihovo mikrokopalnico, dodala bi drsna vrata in kanaleto. Da bi lahko ob hudi uri prišla do lastnega sina. »Bralkam in bralcem Slovenskih novic se zato res iskreno zahvaljujem!« je bila več kot hvaležna.