Že 9 let noče prevzeti nadomestnih zemljišč

NOVO MESTO – Oktobra prihodnje leto bo minilo natanko deset let, odkar je pri gradnji dolenjske avtoceste, na odcepu med Trebnjim in Novim mestom, odpadla še zadnja ovira za njeno dokončanje. Takrat so lahko začeli rušiti hišo in druge objekte na zemljišču Srečka Lužarja, ki je z Družbo za avtoceste v RS (Dars) po razlastitvi in dolgotrajnih pogajanjih 6. oktobra 2009 le podpisal sporazum o odškodnini, delnem nadomestilu v naravi, izselitvi in brezplačni uporabi začasnega nadomestnega objekta. Lužar se je preselil v bližnjo hišo, ki je v lasti države in kjer živi še danes.

Roza obarvan lik prikazuje zemljišče, na katerem bi Lužar, kot izhaja iz strokovnega mnenja, ki ga je naročil, lahko gradil objekte.

Vložil tožbo

Od Darsa je le en dan pred iztekom roka, zapisanega v sporazumu, to je 30. marca 2010, prejel še pogodbo o izročitvi nadomestnega zemljišča za dosego javne koristi. Gre za parcele oziroma zemljišča v Dolenji vasi pri Mirni Peči, ki pa, kot je še danes prepričan Lužar oziroma njegov pooblaščenec Albert Jordan, nikakor ne omogočajo, da bi na njih lahko zgradili hišo in še dve gospodarski poslopji. Jordan opozori, da ponujeno nadomestno zemljišče nima zagotovljenega dostopa do javne poti, konfiguracija oziroma oblika zemljišča pa ne omogoča zgraditve nadomestnih objektov.

»Zemljišče mora biti tako, da lahko na njem postaviš objekte,« poudari sogovornik in doda, da država ni izpolnila pogojev iz pete točke sporazuma, zaradi česar je po njegovem prepričanju v zamudi oziroma mora Lužarju plačati pogodbeno kazen. Prepričan je, da njegova stranka gradbenega dovoljenja za izgradnjo objektov sploh ne more dobiti. Zato je, kot nadaljuje, državo večkrat pozval, naj izpolni zaveze iz sporazuma, a brez uspeha. Na koncu je Lužar proti državi in Darsu vložil tožbo, s katero je zahteval neposredno izročitev sedmih parcel, ki mu jih je že ponudila, na treh drugih parcelah, ki so v lasti države, in še dveh parcelah, ki po pogodbi pripadata Lužarju, pa naj država izvede parcelacijo zemljišč, in sicer tako, da bo na koncu možna gradnja. Na preostanku zemljišč naj ustanovi tudi služnostno pravico hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika teh parcel.

Država trdi, da je dovolj prostora

Jordan opozarja, da je sodišče potrebovalo leto dni in pol od vložitve tožbe (marca 2015), da je speljalo prvi narok. Šele konec februarja letos je skupaj z Lužarjem v roke dobil sodbo, v kateri pa je novomeška okrožna sodnica Alenka Gregorčič zavrnila prav vse tožbene zahtevke – od plačila pogodbene kazni in povrnitve pravdnih stroškov do tistih, ki se dotikajo parcel (v tem primeru je bila po mnenju sodišča sprememba tožbe vložena prepozno, saj je terjatev iz tega naslova zastarala).
Sodišče se je v celoti postavilo na stran države, ki je trdila, da je Lužarju večkrat ponudila nadomestna zemljišča z možnostjo dostopa do javne poti in po potrebi s podajo soglasja za gradnjo z manjšim odmikom od meje, vse z namenom pridobitve ustreznega gradbenega dovoljenja, a je to Lužar vztrajno zavračal. Z njim so v drugi polovici lanskega leta poskušali zadevo rešiti zunajsodno s predstavitvijo različnih rešitev, a, kot piše v sodbi, je tožnik »kazal, da ni pripravljen sprejeti nobene od ponujenih možnosti in predlogov, temveč da ima zgolj interes še naprej izsiljevati toženo stranko«. S konstantnim zavračanjem ponudb in rešitev države je Lužar po prepričanju sodišča državi neupravičeno oteževal njeno izpolnitev obveznosti po zgoraj omenjenem sporazumu. Tako Dars kot država sta, kot piše v sodbi, navedla, da je država pripravljena dati tudi soglasje h gradnji na nadomestnih zemljiščih z odmikom enega oziroma 1,5 metra (odvisno od višine zidu) od meje, saj so sosednja zemljišča v njeni lasti. Država je še trdila, da je na nepremičnini, ki je sestavljena iz 860 m2 stavbnega zemljišča, mogoče zgraditi stanovanjski objekt in dva gospodarska objekta.

Enakovredni objekti

»Možno je, da tožeča stranka ne bo mogla postaviti povsem enakih objektov, lahko pa bo postavila objekte, ki bodo zagotavljali enakovrednost,« je bilo še prepričano državno odvetništvo, ki je zastopalo državo. Menilo je še, da nasprotna stran »očitno čaka, da bi lahko zahtevala celotno pogodbeno kazen, vmes pa brezplačno prebivala v nepremičnini«.

Jordan slednje odločno zavrača. Tožnik je namreč državo z ugotovitvami iz strokovnega mnenja, ki ga je naročil, o možnostih gradnje na nadomestni parceli seznanil oktobra 2014, decembra istega leta jo je pozval k sporazumni rešitvi. A na ta predlog ni odgovorila. »Oni želijo speljati prevaro. Nikdar in nikoli je ne bodo,« je odločen Jordan, ki je prepričan, da bi morali vsi tisti posamezniki, ki so v okviru države sodelovali pri poslu, nositi finančne posledice, ne pa kar vsi državljani.