Že v prvem razredu napisala, da bo slikarka

Šteje trideset pomladi in njene roke ustvarjajo umetnine. Tako bi na kratko opisali Zalo Rot iz Kranjske Gore, po izobrazbi magistrico kemije: »Toda še vedno hranim doma listič, ki smo ga napisali v prvem razredu osnovne šole. Nanj sem z okorno pisavo napisala, da bom, ko bom velika, slikarka.«

Vedno je rada ustvarjala. »To sem povzela po mami, v prostem času je slikala pokrajino in gore. Minilo je veliko časa, da sem zbrala pogum in vzela v roke čopiče in se postavila pred prvo platno. Teh včasih ni bilo lahko dobiti, mami je hodila ponje v Avstrijo. Prvi resen poskus se je zgodil pred desetletjem, ko sem naslikala konja.« Zala nima formalne slikarske izobrazbe. Dejala si je, da bo slikala zase, in če bo komu to všeč, bo le še bolj vesela.

»Ko se je lani začela epidemija koronavirusa, sem se bolj lotila slikarstva. Prej sem naslikala po dve platni na leto, od lani pa so kar frčala od mene.« Svoje delo bi rada predstavila širši javnosti. »Samostojne razstave še nisem imela, čeprav jo načrtujem, ko bodo malo boljše razmere. Sem pa postavila stran Zala Creations na spletu in sem zelo zadovoljna z odzivi.« Ni treba poudariti, da bi prvo samostojno razstavo rada imela v svoji domači Kranjski Gori.

Njena najljubša tehnika je akril: »Olje je za začetnika zahtevna tehnika, saj je težko kaj popravljati, ker je treba čakati na sušenje. Odkrila sem akril in mi veliko bolj ustreza. Ne le ker se hitreje suši, ampak tudi zato, ker je na vodni osnovi. Zadnje čase se lotevam risanja s pastelnimi svinčniki, predvsem portretov, a se še učim.« Rotova med paberkovanjem o pastelnih svinčnikih razkrije svoj slikarski moto: »Če ne gre v prvo, gre pa v deseto ali stoto, treba je vztrajati in nato pride uspeh.«

V preteklosti prodaja slik ni bil njen cilj, saj jih je naslikala le malo. »Nato sem se, ne nazadnje ker so slike za ljudi, za publiko, in ne zato, da čemijo nekje v kotu, odločila, da jih tudi ponudim. Kupujejo jih predvsem kot darilo za kakšne obletnice. Do nedavnega so le moji domači vedeli, kaj delam, zdaj je krog publike zaradi spleta večji in se zato bolj ve zame. V sliko dam tudi del sebe in je tako darilo osebno.«

Krajine so njena prva izbira: »V pokrajinskih slikah je treba biti izjemno natančen, a slika mora kljub vsemu imeti neko osebno noto.« Pove, da je v Kranjski Gori lepo biti slikar. »Tu samo stopim iz stanovanja, pa lahko slikam. Pravzaprav je celotna Slovenija lepa, ustvarjena za slikarje, in vem za veliko ljudi, ki iz tujine hodijo k nam občudovat okolje. Slovenci smo po drugi strani pasivni, preveč se držimo doma. Zato je eden od namenov mojih slik, da pokažem vsem, kaj imamo tu.« Kljub temu ni omejena le na slovenske motive. »Odvisno od razpoloženja, motive si izbiram tudi iz tujine. Poiščem fotografijo in slikam. Pokrajinske motive je zelo težko slikati iz glave, potreben je fotografski spomin, ki pa ga sama nimam.«

Ob dnevih, ko ne bi bila rada natančna, se loti slikanja mandal. »Gre za tehniko dot mandal, kjer si pomagaš s šestilom. Imam posebno orodje za mandalo, s katerim se potem igram z različnimi barvami. Gre za neke vrste sproščanja. Vendar, če me kdo vpraša, kaj imam najraje kot slikarski motiv, povem iskreno, da so mi najljubše naše gore.« Naslikala je Špikovo skupino pa Zelence, lep motiv je Jasna. Zala pove, da se namerava s svojimi barvami in platni preseliti še na kakšen drug konec Slovenije: »V načrtu imam Bled, kjer se še nisem lotila slikanja. Zanimiva bi bila Logarska dolina, tudi morje me privlači. Voda je eden težjih motivov. Rada slikam živali, poleg konja sem poskusila naslikati mucke in kužke.



Svojevrsten izziv mojega slikarstva je portret. Zgrešiš en milimeter in je na platnu popolnoma drug človek. Za prvega portretiranca sem si izbrala hčerko. Se pa še učim in najprej bodo portretiranci moji domači.«

Rotova je veliko slik tudi podarila: »Slike naredijo prostor. Podarila sem jih bližnjim, babici, dedku, staršem, bratu. Všeč mi je, ker me družina podpira, dedek Tona mi celo izdeluje okvirje za slike.«