Zelenca s škafom Savinje krstili za flosarja (FOTO)
Ljubno se v zgodovini prvič omenja leta 1247, status kraja pa dobi 1459. v okviru Gornjegrajskega gospostva. V stoletja dolgi dobi se je prebivalstvo kmečkega območja zaselkov Ljubnega preživljalo s kmetijstvom, gozdarstvom in splavarstvom. Danes pa se slikoviti kraj z občino in 2650 prebivalci ponaša z razvitim podeželjem in modernim gospodarstvom evropskega slovesa ter obetajočim turizmom. Potem ko je obdobje epidemije korone ljubenskim flosarjem preprečilo celo izvedbo jubilejne 60. flosarske prireditve (zaznamovali so jo le z vdiranjem in vožnjo flosa po narasli Savinji čez Budnov jez ter srečanjem flosarjev, a brez občinstva), so lani že pripravili spodobno obujanje splavarstva po Dreti in Savinji (bognedaj na Ljubnem reči, da je to kaj drugega kot flosarija!). Tokrat pa so že prejšnjo sredo prikazali vezanje flosa v Vrbju, osrednjo slovesnost ob občinskem prazniku občine Ljubno 5. avgusta s podelitvijo priznanj ter naziva častni občan domačemu župniku Martinu Pušenjaku pa so izvedli v prenovljenem Kongresnem centru KLS. To in še več drugih spremljajočih prireditev ljubenske tradicionalne flosarije so spravili pod streho do sobote. V nedeljo so izvedli celotni flosarski program z etno povorko s Foršta do Vrbja. Ob motoriziranem in peš sprevodu je potekal prikaz vsega etnografskega iz starih časov in ohranjenih starih šeg ter še veliko tega, kar se v sedanjem času dogaja na Ljubnem ter v tem delu Zgornje Savinjske doline. Več kot 200 sodelujočih na konjih z vprego, vozovih parizerjih in lojtrčnikih, starodobnih vozilih, traktorjih ter s staro kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo je prikazalo zgodovino krajev ob Savinji in Ljubnici, posebej pa so vaške skupine obudile kmečka opravila za letos s poudarkom na spravilu in pomenu travništva in sena ter lepoti konjerejstva. Na tematskih vozovih so Radmirčani prikazali zlaganje sena v kozolec, krajani Savine nalaganje na gare, domačini Primoža nad Ljubnim rezanje sena s slamoreznico, LD Ljubno lovsko prežo z veseljačenjem ob dobrem lovu, zaselek Planina pa izdelovanje suhih rož, veselje v pesmi in mladosti. Planince in športnike so do Vrbja peš pospremili Ljubenski flosarji z znamenjem zavetnika svetega Miklavža, oblečeni v značilni flosarski lik in z obveznim kolom v rokah. Kot običajno so se predstavili tudi vrli gasilci iz vseh treh domačih PGD. V sprevodu so se predstavila še nekatera društva, športniki s slovito žensko smučarsko skakalno tradicijo SK Ljubno BTC. Procesija vsega lepega in dobrega iz več kot 100-letne zgodovine je prikazala ohranjene običaje in dela v gozdu, na polju, domačo obrt ter evropsko znano ljubensko flosarijo. Ob tem so se rdeče petelinili gasilci iz PGD Okonina, Radmirje z novo avtocisterno, saj imajo kaj pokazati, pa tudi ljudje imajo vanje največje zaupanje. V sprevodu so bili prikazani domača kultura, športni duh z uspešnimi športniki, dejavnosti različnih športnih klubov, a tudi številna druga društva od vlcerjev do jagrov, konjerejcev idr. Kar smejalo se je tudi članom Društva Zgornjesavinjski starodobniki, ki imajo domicil prav v tem lepem kraju.
Lesarski specialci
Enourno predstavitev povorke sta komentirala sijajen voditeljski par, domačinka Marjeta Eržen in bogato v narečnem slengu Solčavan Nejc Slapnik, kar je doprineslo k pristnosti, v angleškem prevodu pa so vse videno bolje razumeli tudi številni turisti. Ob predstavitvah se je mobilni flosarski festival pomaknil do Vrbja, kjer se je pričakovala pestra zabava z obuditvijo nekdaj tako sloveče flosarske tradicije. Vezanje flosa, vdiranje na horuk, splovitev flosa in za zaključek flosarski krst. Kako iz žnudrovega pripravnika zelenca postane mlad, krepek fant ljubenski flosar, je dolga zgodba, ki so jo tokrat na Ljubnem prikazali člani Flosarskega društva že 62. Z vso izvirnostjo in pristnim žargonom, vsako podrobnostjo, ki še danes spominja, da je tod umno gospodaril z lesom kmet, gozdar in iznajdljivi lesni trgovec.
Vrbje, okolje osrednjega dogajanja flosarskega praznika, je zmotil le ogromen preplet po nebu opletajočih plastičnih balonov, ki so postopoma preplavili ves ambient. Nepotrebno! V Vrbju so se udarili v spretnostnem kiparjenju z motornimi žagami številni domači Zgornje Savinjske doline in prvaki tovrstnega slovenskega mojstrovanja za pokal ljubenskega flosarja. Ob večkratnem slovenskem šampionu te vrste, domačinu Tadeju Brglesu iz Savine, se je za prestižni naziv potegovalo sedem lesarskih specialcev. Na koncu sta po presoji žirije lesena krona in pokal flosarja pripadla organizatorju atraktivnega tekmovanja Brglesu, levo in desno ob njem pa sta dvignila pokala še Matija Vaudi ter Jernej Verbuč.
Liter rdečega na eks
»Kerdej, vardahej, johi …« so komande ob splavljenju flosa. Ko je prvi flosar in ikona ljubenske flosarije Martin Juvan Čuks preveril vse potrebno, da bo flos varno in jadrno zdrknil po omočeni klančini, podloženi z lesnimi johami do korita tokrat kritično plitvega rokava Savinje, sta dajala močne glasove komande in opozoril starešina Flosarskega društva David Pečnik ter domači, s flosarijo večkrat cepljeni župan Franjo Naraločnik. Ljudje ob bregovih so utihnili, ko je zvezana masa rezanega lesa v snope zdrknila po legah v vodo. Po prvem so uspešno vdrli še drugi manjši splav (takšen flos imenujejo tudi kuzla), po dodatnih pripravah so se flosarji namestili vsak na svoj konec obeh flosov, krmaneža pa sta krepko poprijela za vesonek. Tokrat je bilo potrebnih več parov močnih rok, da so potiskale dolge flosarske drogove v dno plitve reke, tako da flos pod pezo ni nasedal. Splavitev je ob vriskih in dvignjenih klobukih uspela, nekaj mokrih in veliko veselih pa je na odru Vrbja sestavilo obredno omizje. Pod vodstvom flosarskega starešine in zavetnika sv. Miklavža ter botra bodočemu flosarju so še mokri od splavitve flosov v presušeno Savinjo začeli skušnjo. Izprašani flosar Klemen Budna, p. d. Žulc, je primerno odgovoril na 13 glavnih vprašanj o najpomembnejših modrostih in praksi flosarije, tudi o klicih »kerdej, vardahej, johi …« je ponovil flosarsko zaobljubo, ošpičil lesen flosarski drog ter se vpričo svojega botra Franca Ugovška izpostavil mokremu krstu. Škaf hladilne Savinje skozi mlinersko sito (sito za moko) na glavo zelenca je izpral vse nepotrebno z obleke in kože, menda tudi navlako iz glave. Litrski krigel rdečega vina na eks pa je potrdil, da je flosar krst dobro prestal in ga je druščina sprejela v svoje vrste. Do groba! Z ljubensko slavnostno pesmijo je bil obred zaključen, flosar Žulc pa pripravljen na dolgo rajžo dolvodno mimo Celja, Zidanega Mostu do Roglce takoj, ko bo voda dovolj narasla, da bo plovba čez mogočne jezove mogoča in varna.
Da je tradicionalna flosarska veselica z godci ansambla Banovšek trajala do svita, ko so še zadnji flosarji vdirali proti domu, je pa že zgodba, stara stoletje ali pač nekaj več.
