Zelenka je dobila elektriko

LJUBLJANA – Ta vikend bo po Ljubljanici v svoji zeleni barvi prvič uradno zaplula prva električna turistična ladjica. Slavko Čičmirko jo je poimenoval Kuren –​ tako se imenuje tudi njegova znamenita turistična kmetija visoko nad Staro Vrhniko.
Le kdo ne pozna priljubljenega Slavca, ki je že pol Ljubljane nasitil s svojimi telečjimi kračami, jagenjčki, odojki, divjačino, vse iz krušne peči, zraven pa z najboljšim pečenim krompirjem?

Z njegove kmetije, na kateri streže le ob vikendih in ima zasedeno za več mesecev, se razprostira eden najlepših razgledov na Ljubljansko barje. Razdvaja ga naša zelenka, reka, ob kateri Ljubljančani živimo, jo spoštujemo in si zato zasluži le najboljše. Kdor še ni videl Ljubljane z njene gladine, zamuja tako ali tako enega najlepših prizorov. Ljubljana je z žabje perspektive nemara še najlepša. Z nje je mogoče odkriti očem skrite kotičke, obrise, finese.

»Kako vse drugače je bilo nekdaj življenje tod okoli!« je konec 19. stoletja, denimo, ugotavljal potopisec Josip Ciril Oblak. V duši so mu vstajale slike o nekdanjem življenju na Ljubljanici, s katero je bilo stoletja poprej tako tesno povezano življenje tukajšnjih meščanov. Ti so se že od nekdaj radi vozili po njej na izlete. Zlasti radi so se peljali v Lipe ali Podpeč in tam ostajali ves dan. »Včasih je bilo toliko ladij na Ljubljanici, da skoraj ni bilo mogoče videti gladine. Zdaj pa ti vlada tu tak dolgčas!«
Po letu 1850 je promet na Ljubljanici povsem zamrl. Krakovski fakini, ki so imeli izključno pravico do čolnarjenja in so jih šteli za velike gospode, so po letu 1857, ko je čez Ljubljansko barje stekla železnica, izumrli. Promet po Ljubljanici je postal živahnejši šele v zadnjem obdobju; celo tako živahen, da so nazadnje v vpisniku čolnov Upravne enote Ljubljana našteli 29 plovil na motorni pogon za javni prevoz oseb. Slišati je, da je zadeva do neke mere že ušla izpod nadzora in da je, ker inšpekcijske službe niti na tem področju ne delujejo najbolje, še precej plovil, ki vozijo na črno.

Ker si Ljubljanica kot naša večna sopotnica zasluži le najboljše, si zasluži tudi primeren in ustrezen vozni park, s katerim si bodo sedanji fakini povrnili ugled, ki so ga imeli pred davnimi 150 leti in več. Nekakšnih drvarnic na vodi in skupaj zbite ter neugledne pločevine, s katerimi mastno služijo s prevažanjem turistov, si zagotovo ne. Ljubljanica je že predolgo čakala na prvo električno ladjico, ki bo vozila neslišno in ne bo delala valov, krasil jo bo privlačen videz, svoj privez pa bo imela pri Makalonci, tam, kjer ga je predvidel že Jože Plečnik.

Za 15 evrov bo na ladjici Kuren mogoče dobiti pijačo, v Makalonci kavo, Čičmirko bo gotovo kdaj tudi kaj slastnega narezal in postregel. Izlet po reki bo dolg predvidoma eno uro, lahko tudi več. Ladjica Kuren bo vozila vse leto.