VLAK
Železna pošast je po tirih priplavala do Kočevja
S progo in modernim, tako rekoč neslišnim vlakom so prometno pozabljeno občino ob Kolpi približali prestolnici.
Odpri galerijo
Prihod v Kočevje
FOTO: Milan Glavonjić
Pa je naposled pripeljal. Potniški vlak iz Ljubljane do Kočevja namreč. V nedeljo je iz glavnega mesta po rednem voznem redu speljal ob 12.08, nato je otvoritveno pot, brez protokolarnega dogodka, nadaljeval skozi Grosuplje, Dobrepolje, Velike Lašče in Ribnico do zadnje postaje v Kočevju. Po 50 letih je znova zažvižgal tudi na zadnji postaji, 12 minut pred tem, toliko traja vožnja med krajema, pa v Ribnici. Z navdušenjem je železno pošast gruča pričakala na vseh postajah, celo ob električnih drogovih in zapornicah so ji mahali.
»Ja, vlak je dodana vrednost za naše kraje. Kot otrok sem onega starega, preden je leta 1970 prenehal voziti, še ujel za rep,« je v Predstrugah dobrepoljski župan Igor Ahačevčič na varni (protikoronski) razdalji stopil do svojega kolega iz Grosuplja Petra Verliča, ki je dejal, da sopihanje lokomotive sovpada z začetkom evropskega leta železnic, železniška postaja v Grosupljem pa bo s kočevsko progo postala intermodalno vozlišče. Železniški promet, ki je za okolje čistejši, mora biti konkurenčnejši cestnemu prometu, ne dvomi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, potnikom pa je namignil, naj bodo pozorni na udobnost in plavanje novega vlaka stadler brez kakršnih kolih šumov ob vrtenju koles po tirih.
Prenova kočevske železnice, zanjo so v celoti zagotovili okoli sto milijonov evrov, je potekala od leta 2008. Prvih 26 kilometrov proge odseka Grosuplje–Ortnek so za potrebe tamkajšnjega skladišča blagovnih rezerv prenovili do leta 2011, leta 2013 je sledila nadgradnja devetkilometrskega odseka Ortnek–Ribnica, leta 2016 pa od Ribnice do Kočevja. V tretji gradbeni fazi so progo tehnično posodabljali z izvedbo signalnovarnostnih in telekomunikacijskih del ter izgradnjo nivojskih prehodov (51 od 81 so jih ukinili, zavarovali so 30 križanj cest z železnico), namestitvijo zapornic in nakupom opreme.
»Ravno smo na delu, ko vlak po polju za Hrovačo, ki je tretja najdaljša ravnina na železniškem omrežju v Sloveniji, za zdaj pelje 30 kilometrov na uro, saj še niso urejeni nivojski prehodi. Ko pa bodo, bo na tej razdalji razvil stotko,« je na ta del skozi okno kazal Aleš Mihelič, državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo, sicer ribniški podžupan. Množica ljudi je vlak pričakala tudi v Kočevju. Župan Vladimir Prebilič ni skrival zadovoljstva. Po tej progi smo še bližje Ljubljani, je poudaril. To je ogromen preboj za Kočevje. Ne gre le za to, da se bodo ljudje iz naših koncev varneje, hitreje in udobneje vozili v Ljubljano, saj je cesta za več kot dva tisoč dnevnih vozačev na meji varne, žal tudi s smrtnimi izidi, ampak smo priča velikemu psihološkemu momentu, da nismo več tako pozabljeni.
»Z ženo sva dejala, nedelja je, pojdiva na vlak do Kočevja. V Ribnici sva pomahala prijateljem. Morava priznati, da sva presenečena nad kraji ob progi,« sta vtis strnila zakonca Boris in Majda iz Ljubljane. »Na tej postaji smo vsako jutro pričakali vrstnike iz Ribnice, seveda zaradi deklet, potem smo skupaj šli proti stavbi gimnazije,« se spominja teh let Borut Vesel.
Že kmalu bodo župani občin Ribnica, Sodražica in Loški Potok skupaj z vodstvom Slovenskih železnic postajo v Žlebiču, ki je stičišče za vse tri občine, uvrstili na seznam postaj, na kateri bi se ustavljali vsi vlaki – med tednom jih iz Kočevja v Ljubljano pelje osem na dan, v obratni smeri pa sedem, med vikendom pa bodo peljali trije vlaki v obe smeri – in ne le posamezni. »Želimo, da je tudi zaledje večjih mest še bolj povezano z vlaki,« se nadeja ribniški župan Samo Pogorelc.
Poleg brade ima ta proga, ki je dolga 49 kilometrov, tudi svojo zgodovino. S poudarkom na njeni trasi, okrog katere so se več let kresala mnenja. Na koncu je, tako kot danes, odločila politika. Predvsem zaradi Kočevarjev, nemške manjšine, ki je živela na Kočevskem. Tako naj bi se proga proti Kočevju odcepila od proge Ljubljana–Karlovec pri Vrčicah nad Semičem in vodila skozi Rajhenav oziroma skozi Kočevski rog do Kočevja. Obstajal je tudi alternativni načrt povezave Kočevja z Rakekom (južna železnica). Zanj so bili seveda zainteresirani predvsem v Ribnici, saj bi proga potekala iz Rakeka prek Cerknice, Sodražice in Ribnice do Kočevja. Dokončna trasa je bila menda na pobudo poslanca iz Velikih Lašč na dunajskem dvoru sprejeta 15. julija 1887. Z Grosupljem bi povezovala Dobrepolje, Velike Lašče, Ribnico in Kočevje.
Začeli so jo graditi 22. maja 1892, iz Velikih Lašč, prvi vlak pa je po njej peljal že 24. julija 1893. Redni promet je stekel naslednji dan po odprtju. Po progi je bilo v najboljših časih na leto pripeljanih 170.000 ton premoga iz leta 1978 zaprtega rudnika rjavega premoga v Kočevju, in 134.000 ton lesa. Vzporedno je po progi potekal potniški promet, a mu je po rekonstrukciji ceste Škofljica–Kočevje, leta 1963, začelo jemati sapo, sedem let pozneje pa je bil dokončno ukinjen.
Gasilska, nekje med Kočevjem in Ljubljano FOTOgrafije: Milan Glavonjić
»Ja, vlak je dodana vrednost za naše kraje. Kot otrok sem onega starega, preden je leta 1970 prenehal voziti, še ujel za rep,« je v Predstrugah dobrepoljski župan Igor Ahačevčič na varni (protikoronski) razdalji stopil do svojega kolega iz Grosuplja Petra Verliča, ki je dejal, da sopihanje lokomotive sovpada z začetkom evropskega leta železnic, železniška postaja v Grosupljem pa bo s kočevsko progo postala intermodalno vozlišče. Železniški promet, ki je za okolje čistejši, mora biti konkurenčnejši cestnemu prometu, ne dvomi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, potnikom pa je namignil, naj bodo pozorni na udobnost in plavanje novega vlaka stadler brez kakršnih kolih šumov ob vrtenju koles po tirih.
Po polžje do stotke
Prenova kočevske železnice, zanjo so v celoti zagotovili okoli sto milijonov evrov, je potekala od leta 2008. Prvih 26 kilometrov proge odseka Grosuplje–Ortnek so za potrebe tamkajšnjega skladišča blagovnih rezerv prenovili do leta 2011, leta 2013 je sledila nadgradnja devetkilometrskega odseka Ortnek–Ribnica, leta 2016 pa od Ribnice do Kočevja. V tretji gradbeni fazi so progo tehnično posodabljali z izvedbo signalnovarnostnih in telekomunikacijskih del ter izgradnjo nivojskih prehodov (51 od 81 so jih ukinili, zavarovali so 30 križanj cest z železnico), namestitvijo zapornic in nakupom opreme.
Matjaž Virant iz Ribnice je kolo, s katerim je lani prevozil 7500 kilometrov, naložil na vlak.
»Ravno smo na delu, ko vlak po polju za Hrovačo, ki je tretja najdaljša ravnina na železniškem omrežju v Sloveniji, za zdaj pelje 30 kilometrov na uro, saj še niso urejeni nivojski prehodi. Ko pa bodo, bo na tej razdalji razvil stotko,« je na ta del skozi okno kazal Aleš Mihelič, državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo, sicer ribniški podžupan. Množica ljudi je vlak pričakala tudi v Kočevju. Župan Vladimir Prebilič ni skrival zadovoljstva. Po tej progi smo še bližje Ljubljani, je poudaril. To je ogromen preboj za Kočevje. Ne gre le za to, da se bodo ljudje iz naših koncev varneje, hitreje in udobneje vozili v Ljubljano, saj je cesta za več kot dva tisoč dnevnih vozačev na meji varne, žal tudi s smrtnimi izidi, ampak smo priča velikemu psihološkemu momentu, da nismo več tako pozabljeni.
»Z ženo sva dejala, nedelja je, pojdiva na vlak do Kočevja. V Ribnici sva pomahala prijateljem. Morava priznati, da sva presenečena nad kraji ob progi,« sta vtis strnila zakonca Boris in Majda iz Ljubljane. »Na tej postaji smo vsako jutro pričakali vrstnike iz Ribnice, seveda zaradi deklet, potem smo skupaj šli proti stavbi gimnazije,« se spominja teh let Borut Vesel.
Odločila je politika
Že kmalu bodo župani občin Ribnica, Sodražica in Loški Potok skupaj z vodstvom Slovenskih železnic postajo v Žlebiču, ki je stičišče za vse tri občine, uvrstili na seznam postaj, na kateri bi se ustavljali vsi vlaki – med tednom jih iz Kočevja v Ljubljano pelje osem na dan, v obratni smeri pa sedem, med vikendom pa bodo peljali trije vlaki v obe smeri – in ne le posamezni. »Želimo, da je tudi zaledje večjih mest še bolj povezano z vlaki,« se nadeja ribniški župan Samo Pogorelc.
Vlak je dodana vrednost za naše kraje.
Poleg brade ima ta proga, ki je dolga 49 kilometrov, tudi svojo zgodovino. S poudarkom na njeni trasi, okrog katere so se več let kresala mnenja. Na koncu je, tako kot danes, odločila politika. Predvsem zaradi Kočevarjev, nemške manjšine, ki je živela na Kočevskem. Tako naj bi se proga proti Kočevju odcepila od proge Ljubljana–Karlovec pri Vrčicah nad Semičem in vodila skozi Rajhenav oziroma skozi Kočevski rog do Kočevja. Obstajal je tudi alternativni načrt povezave Kočevja z Rakekom (južna železnica). Zanj so bili seveda zainteresirani predvsem v Ribnici, saj bi proga potekala iz Rakeka prek Cerknice, Sodražice in Ribnice do Kočevja. Dokončna trasa je bila menda na pobudo poslanca iz Velikih Lašč na dunajskem dvoru sprejeta 15. julija 1887. Z Grosupljem bi povezovala Dobrepolje, Velike Lašče, Ribnico in Kočevje.
49
kilometrov je dolga proga.
kilometrov je dolga proga.
Začeli so jo graditi 22. maja 1892, iz Velikih Lašč, prvi vlak pa je po njej peljal že 24. julija 1893. Redni promet je stekel naslednji dan po odprtju. Po progi je bilo v najboljših časih na leto pripeljanih 170.000 ton premoga iz leta 1978 zaprtega rudnika rjavega premoga v Kočevju, in 134.000 ton lesa. Vzporedno je po progi potekal potniški promet, a mu je po rekonstrukciji ceste Škofljica–Kočevje, leta 1963, začelo jemati sapo, sedem let pozneje pa je bil dokončno ukinjen.
