Železni ljudje na lesenih ladjah

Bitka pri Visu, v kateri sta se leta 1866 spopadli ladjevji Kraljevine Italije in Avstro-Ogrske, velja za največji pomorski spopad na Jadranu. Spopadlo se je 26 italijanskih oklepnic, križark in topnjače s 26 avstrijskimi ladjami, ki so bile v glavnem stare in slabo oborožene. Italijanska flota je izgubila dve ladji s 643 možmi, na avstrijski strani pa ni bila potopljena nobena ladja, padlo je 56 mož. Avstrijska stran se je spopadla z mnogo sodobnejšo in močnejšo mornarico, a je zmagala zaradi boljšega poveljevanja, hrabrosti in strokovnosti. Za pomorsko bitko pri Trafalgarju leta 1805, kjer je britansko ladjevje premagalo združeno francosko in špansko, velja bitka pri Visu za drugo največjo 19. stoletja.

Povsem nova taktika

Prav zato po 152 letih še vedno vzbuja zanimanje zgodovinarjev in vojnih strategov. V Splitu sta ji pomorski in arheološki muzej ob 150-letnici namenila razstavo, ki bo do konca maja na ogled v piranskem Pomorskem muzeju Sergej Mašera. Naslovili so jo Železni ljudje na lesenih ladjah in ob njej raziskali nekatere sodobne vidike. Takrat ustanovljena mornarica Kraljevine Italije se je ponašala s sodobnim ladjevjem, avstro-ogrsko floto zastarelih lesenjač pa so malo pred bitko obdali s pločevino iz štorske železarne, da so bile videti železne.

Bitka je bila 20. julija 1866, ko je ladjevje Kraljevine Italije poizkušalo zasesti otok Vis. Ta otok velja za jadranski Gibraltar, po propadu Napoleonove Francije so na njem gospodarili Avstrijci. A z razglasitvijo Kraljevine Italije leta 1861 je ta začela uveljavljati svoje interese tudi na Jadranu. Odločila se je za naskok na avstrijsko floto, po zmagi pa si je želela prisvojiti še Dalmacijo.
Italijansko ladjevje je hotelo nasprotnikovo floto napasti na odprtem morju, ker pa tam nanjo niso naleteli, so odpluli do Visa in začeli s topovi obstreljevati tamkajšnjo avstrijsko postojanko. Še preden se jim je po dveh dnevih uspelo izkrcati, je tja priplulo celotno avstrijsko vojno ladjevje in vnela se je srdita pomorska bitka.
Italijanom je poveljeval admiral Carlo di Persano, Avstrijcem pa v Mariboru rojeni admiral Wilhelm von Tegetthoff. Ta je italijansko ladjevje, ki se je postavilo v ravno formacijo, napadel pod pravim kotom s klinom, kar je bilo za takraten način pomorskega vojskovanja povsem neobičajno. Tegetthoff je vedel, da se mora izogniti topniškemu obstreljevanju od daleč in izvesti odločen naskok z boka za boj od blizu. Avstrijske ladje so se zato razvrstile v tri skupine po sedem tako, da so plule druga za drugo v formaciji klina. Na čelu klina je bila poveljniška ladja Erzherzog Ferdinand Max z admiralom na krovu.

Napaka italijanskega admirala

Bitka se je začela malo pred 11. uro, ko je ogenj odprla italijanska oklepnica Principe di Carignano. Avstrijska flota je bila stisnjena v klin, zato je italijanske ladje niso mogle učinkovito obstreljevati. Razdalja med ladjevjema se je naglo zmanjševala in zaradi smodniškega dima zaradi silovitega topovskega obstreljevanja z obeh strani se je vidljivost drastično zmanjšala. Nekatere ladje so se obstreljevale z razdalje le 100 m, se zaletavale in nastala je gneča z bojem od blizu, česar si je Tegetthoff najbolj želel.

Admiralska ladja Erzherzog Ferdinand Max se je z okrepljenim premcem z vso hitrostjo zaletela v bok oklepnice Re d'Italia in se ji zarila dva metra globoko, da se je začela naglo potapljati. To je v italijanske vrste vneslo zmedo, Persano pa jo je še povečal, ko je s te ladje preskočil na drugo in pri tem nanjo ni izobesil poveljniške zastave.
Okoli poldneva je bila zmeda še večja. Ker so se ladje med spopadi razkropile, sta poveljnika obeh flot dala znak za zbor vseh ladij okoli poveljniških, tako da se je začela bitka ob treh popoldne umirjati. Nekatere ladje niso bile več primerne za boj, italijanski floti pa je začelo primanjkovati streliva ter premoga. Ker je ob koncu bitke eksplodirala še ena ladja, na njej ni nihče preživel, je admiral Persano ukazal umik proti Anconi. Avstrijske ladje so zaplule v pristanišče Vis, kjer so jih slovesno sprejeli, nato pa so zmagoslavno odplule v avstrijsko pomorsko bazo, v Pulj.

Zadnja bitka jadrnic

V spopadu z mnogo močnejšo in sodobnejšo mornarico je Tegetthoff zmagal z boljšim poveljevanjem in pogumom. To je bila zadnja bitka jadrnic v zgodovini in obenem prva, v kateri so sodelovale železne ladje. Po njej je šlo morsko vojskovanje v novo smer. Vplivala je na razvoj vojnih ladij in topništva. Med drugim se je izkazalo, da dotedanji topovi niso kos železnim ladjam, zaradi česar so začeli modernizirati granate, kasneje pa so se pojavila prva torpeda.

Ob odprtju razstave smo lahko slišali, da je bila bitka pomembna za vso Evropo, saj osvetljuje nadaljnji tok zgodovinskega dogajanja na Jadranu, ki si ga danes delijo številni narodi. Samo ugibamo lahko, čigava bi bila danes Dalmacija z Istro, če bi v bitki zmagala druga stran.
Za Slovence pa je bitka dodatno zanimiva, ker je v avstro-ogrski mornarici tedaj služilo veliko Slovencev. Ladji Salamander je na primer poveljeval Karl Kern iz Celovca, med oficirji pa je bil tudi Josip Vilfan.