Želi si še kros progo za buldožerje

Miloš Vrtovec je 75-letni frajer. Vse o njem pove že samo naslednja njegova želja: »Rad bi imel kros progo za buldožerje!« Zakaj že? »Da se bom peljal in meditiral …«

Je živa enciklopedija legendarnih predvojnih in povojnih motorjev, ki v njegovi delavnici znova oživijo. Rojeni strojnik in mehanik se že vse življenje ukvarja s popravilom in obnovo starodobnikov. »Ti ne veš, koliko smo že prešraufali,« je zato v pogovoru večkrat opomnil. »In koliko smo šele prevozili in predirkali?!« Več kot milijon kilometrov, pravi, je že za njim.

Doma v Braniku ima zbirko edinstvenih motorjev, ki jih nima prav nihče drug. Pa ni zbiratelj. »Ne delam muzeja, zbiram iz čistega veselja!« Predvsem ga zanima, kako bi iz uničenega in nevoznega moto guzzija, gilere, nortona, triumpha, laverde spet ustvaril takšen motor, ki bi bil videti kot nov in brezhiben. Pri nas je tudi edini, ki ga zmore do potankosti čisto sam restavrirati. »Ker si moto guzzija condor iz leta 1939, samo 69 jih je bilo narejenih, seveda ne morem privoščiti, sem ga izdelal sam,« je pripovedoval o rdečem lepotcu, ki ga je kar tri leta pilil in ustvarjal. Po modelčku.

V jaslih ga je čakal motor

Človeški spomin je zanimiv: sčasoma izlušči bistvo, zakaj smo postali to, kar smo. »Občutek imam, da so mi prvi motor kupili, še preden sem se rodil,« se je Primorec na široko zasmejal. »Oče ga ni imel. Izhajam namreč iz revne družine, ki se je ukvarjala s kmetovanjem.« Tudi zato je nemara spomin na prvi motor, na katerega je sedel, še vedno tako živ. »Spomnim se, bili so Fabjanovi, eden od njih, Rado, je delal v Litostroju. In je prišel oni dan s klapo po vino. Pripeljal se je s 125-kubičnim motorjem DKW. 'Čigav pa si?' me je vprašal, čeprav je dobro vedel, saj sta bila z očetom odlična prijatelja. 'Pa bi se znal peljati?' me je spodbodel. Kakšnih 10 let sem imel. Že v naslednjem hipu me je posedel nanj ter me porinil. Visoka trava je bila,« se je spominjal prvega stika z jeklenim konjičkom.

Naslednja Miloševa slika je v zvezi z zadrugami, ki so nastajale po vojni. Tudi v Braniku so jo imeli. Bilo je, ko so v Sežani ustanovili Tomos. Prvi njihovi motorji so bili pravzaprav izpeljanke mopeda puch MS 50, Vrtovec pa se spominja, kako so jih potem zastonj delili zaslužnim borcem, vojnim invalidom, tistim, ki so preživeli taborišča, pa še komu. Kot bi bilo včeraj, se tudi spominja, kako se je v Branik pripeljal opel blitz, tritonski kamion, in kako so z njega raztovorili pet mopedov. »Enega je dobila zadruga, preostale so dobili invalidi. In enega od teh sem kupil jaz.«


Sledil je ključni trenutek njegovega življenja. V Mariboru je več kot uspešno končal poklicno šolo, »postal sem malo več kot mehanik«. Doma pa so mu že prej obljubili, da mu bodo, če se bo uspešno izšolal, kupili vespo gran sport. »Veš, kaj je to bilo, skoraj ne moreš imeti več, bila je silno draga in redka reč,« je z žarki v očeh razlagal. Miloš je bil nemara tudi zato tako motiviran v šoli. A kaj, ko je prišel čas popolnega gospodarskega razsula v povojni Jugoslaviji. In ker je izvoz začel tako močno zaostajati za uvozom, je država otežila oziroma prepovedala uvoz tudi strojnih delov, kot se je reklo. Talec je bil tudi mladi Miloš. V roke je dobil namreč dopisnico, ki mu jo je poslala mama: »Dragi moj Miloš, s to vespo ne bo nič …« Bil je močno poparjen, saj je dolgo sanjal o njej. Na vlak proti domu je zato sedel brez vsakršnih pričakovanj. »Si kaj lačen?« so ga vprašali domači ob snidenju. Niso se videli že od novega leta. Lačen pa je bil kot pes. Po kosilu je le pokazal spričevalo.

Ob strojništvu je opravil še vse mogoče tečaje, od orodjarstva do strugarstva, naredil tudi oba izpita – za avto in za motor. »Res sem bil priden,« se brez lažne skromnosti še danes zaveda. »Pojdi z mano!« ga je tedaj povabil oče Alojz. Kam, se je spraševal Miloš. Ugotovil je, da hodita proti hlevu. Mislil si je: »«Pa kaj me briga, zdaj mi bo pokazal kakšno mlado telico?!« Pa ni bilo tako. Oče je odprl vrata, prižgal luč, ki ni posvetila vsakokrat. »Tam zadaj smo imeli še ene jasli, in kadar ni bilo živine, je bil to prostor za drva. Pogledal sem in zagledal platno, ki je prekrivalo povsem nov motor,« se je spominjal Miloš. »NSU maxi 175 je bil potem moj prvi pravi motor!«

Dva dni do Dubrovnika

Še tistega septembra 1964 si je uresničil dolgoletno željo: videti Dubrovnik. S polakiranimi čevlji, v kavbojkah in z italijansko bundo, ki si jo, če je deževalo, samo obrnil, in z baretko na glavi je vozil dva dni do tja in dva dni nazaj. »Izpolnil sem si otroške sanje,« je priznal. Potem pa se je šele začelo: »Postal sem motoristični bolnik, bil na vseh možnih dirkah, dirkal celo na slovitem otoku Man!«

Prevozil je domala vso Evropo in bil še pred nekaj dnevi z motorjem v avstrijskem Hochgurglu, 2300 metrov visoko, kjer je tudi znan motoristični muzej Top Mountain Motorcycle Museum Crosspoint. V njem se je zazrl v trojico razstavljenih motorjev. Ki so bili prej njegovi. A jih je že zdavnaj prodal po načelu, kot šaljivo pove: »Žene ne dam, vse drugo prodam.«

Več kot sto motorjev je že imel, od tega 20 dirkalnih, bili pa so sami zgodovinski, izključno italijanskih in angleških znamk. Na nemške ali japonske namreč ne da veliko. Replik ne mara. Brough superior, to je rolls-royce med motorji, pa je pravzaprav edini, se zaveda, ki ga najbrž ne bo nikoli mogel imeti v bogati in dragoceni zbirki – samih registriranih in brezhibnih motorjev.