KRAMBERGERJEV SKLAD
Želita si kopalnico, a streha je prva (FOTO)
Bralci Slovenskih novic ste prek Krambergerjevega sklada za zakonca Stritar iz Velikih Lašč zbrali 1600 evrov. Skromna, sto let stara hišica brez tekoče vode grozi, da se bo podrla.
Odpri galerijo
Nives in Robert Stritar sta nadvse hvaležna bralcem Slovenskih novic.
Novembra lani smo bralce Slovenskih novic prosili za pomoč zakoncema Stritar, ki ju skrbi, da se bo njuna sto let stara hišica, ta ne premore več kot 50 kvadratnih metrov, zrušila kot hišica iz kart.
Kot so nam pojasnili na Rdečem križu (RK), ki ju spremlja, »je njun dom ogrožen, saj streha nujno potrebuje obnovo, zaradi slabe konstrukcije in dotrajanosti lesenih tramov bi se lahko zrušil. Shajata z nizkimi dohodki, ki jima sicer zadoščajo za prebijanje iz meseca v mesec, a strošek obnove strehe je zanju nepredstavljivo visok.«
Da jima je v hiški, čeprav brez tekoče vode in kopalnice oziroma stranišča, brez ometa in z ogromno vlage, pravzaprav lepo, skoraj soglasno povesta 46-letna Nives in Robert Stritar z Rašice pri Velikih Laščah. Urejata jo po lastnih zmožnostih, ki pa so izjemno majhne, saj shajata z minimalnimi dohodki, invalidsko pokojnino, varstvenim dodatkom in dodatkom za nego in postrežbo. A čeprav skromno opremljena, hiška diši po čistoči, po ljubezni. »Čistiva jo oba, kuha pa bolj Robert,« pravi Nives.
Bralci ste zbrali 1600 evrov, za kar sta neizmerno hvaležna, in s tem zelo prispevali k stroškom za obnovo strehe, ki bodo po besedah Klare Debeljak z RK znašali med 6500 in 7000 evri. »Tudi midva dava vsak mesec 100 evrov za streho, tako da sva do zdaj zbrala okoli 700 evrov, 150 jih je primaknila občina,« pravi Robert. »Samo ta mesec ne bova mogla,« doda Nives in pokaže na kup drv, ki so jih ravnokar pripeljali.
»Prepeljali so nam tri prikolice drv, šest metrov, plačala sva 250 evrov, drug mesec pa morava dati še 200 evrov,« pravi Nives in poudari, da vse položnice plačujeta sproti.
»Med koronavirusom so me trikrat testirali, ker sem imela težave z dihanjem. Na srečo sem bila negativna, so mi pa odkrili neko bakterijo v želodcu, bruhala sem kri, zaradi česar sem zdaj na dieti in lahko jem samo juhice, obare in podobno. Nič mesa, mogoče samo piščanca, pa še to brez kožice. Težko mi je, dieto moram imeti do avgusta,« pripoveduje Nives, ki se že vse življenje bori z epilepsijo. Kot nam je zaupala že lani jeseni, je pri 13 mesecih prebolela meningitis, ki pa je pustil trajne posledice.
»Poleg bolezni sem imela res težko otroštvo, a o tem ne bi govorila. Shodila sem pri treh ali štirih letih, tudi z govorom sem imela težave. Bila sem v Zavodu Janeza Levca, obiskovala sem skrajšan program šole, kjer sem se med sebi enakimi počutila sprejeto. Tam so me razumeli, nihče se ni delal norca iz mene, nisem imela nobenih težav,« pravi Nives. Po 18. letu so jo namestili v Zavod Ponikve, kjer je živela nekaj več kot štiri leta. »V gostilni Murn na Turjaku, ki ne dela več, sem 7. oktobra 1995 spoznala Roberta. On me je izvlekel iz vsega. Devetega marca 1996 sva se poročila na Ljubljanskem gradu.«
Težko otroštvo je tudi za Robertom, ki je na svetu ostal sam, ima samo še sestro. »Živeli smo v Šmarju - Sapu. Oče mi je umrl leta 1994, v istem letu smo se poslovili še od tete in stare mame. To hišo sem podedoval po njej. Mama mi je umrla pred sedmimi leti,« bolj sramežljivo dodaja Robert, ki je ravno tako hvaležen Nives, kot je ona njemu. »Mogoče bi me do zdaj že pobralo,« pravi. Robert ni zaposlen, saj že vse od poroke bdi nad ženo, ki zaradi bolezni ne more skrbeti zase. »Robert je moj skrbnik, pomoč potrebujem 24 ur na dan,« vskoči Nives. Zato vsak mesec dobi dodatek za nego in postrežbo, ki znaša 70 evrov, »jaz pa dobivam nadomestilo za invalidnost«.
Nives epileptični napad doživi nekajkrat na leto, zadnjega je 26. februarja letos. »Trajal je tri minute, vse si vestno beležim. Večina se jih zgodi v spanju, tako da se jih sploh ne zavedam niti se jih ne spomnim,« pravi Nives. Takrat je Robert tam zanjo, da ji pomaga. »Obrnem jo na bok ali trebuh, potisnem ji prst na jezik in ga dol tiščim, da se ne zaduši. Njeno telo v takšnih trenutkih zakrkne, zvito je, trese jo,« pripoveduje Robert, medtem ko Nives doda, da »po napadu vedno vprašam, kaj je bilo. Vedno tudi hočem velik kozarec sladkane vode, pa nimam sladkorne bolezni.« Zakonca vode v hiši nimata, črpata jo iz vodnjaka zraven nje. Lani sta za nekaj deset evrov kupila pralni stroj, ki ga sproti polnita z vodo, da sploh deluje. Stranišče je zunaj.
»Vedno težje mi je, sploh pozimi, tudi z mehurjem imam težave, saj sem se prehladila. Zelo bi si želela kopalnico, a streha je pomembnejša,« pravi Nives, medtem ko Robert dodaja, da je za njiju že priključek za vodo znanstvena fantastika, saj naj bi stal tisoč evrov. »Mi smo jima predvsem v oporo, da si bosta lahko zamenjala streho. Za veliko ljudi je to življenjski projekt, a moram reči, da sama naredita, kolikor je le v njuni moči,« pravi Debeljakova.
Takole je Nives novembra lani zajemala iz vodnjaka.
Kot so nam pojasnili na Rdečem križu (RK), ki ju spremlja, »je njun dom ogrožen, saj streha nujno potrebuje obnovo, zaradi slabe konstrukcije in dotrajanosti lesenih tramov bi se lahko zrušil. Shajata z nizkimi dohodki, ki jima sicer zadoščajo za prebijanje iz meseca v mesec, a strošek obnove strehe je zanju nepredstavljivo visok.«
Da jima je v hiški, čeprav brez tekoče vode in kopalnice oziroma stranišča, brez ometa in z ogromno vlage, pravzaprav lepo, skoraj soglasno povesta 46-letna Nives in Robert Stritar z Rašice pri Velikih Laščah. Urejata jo po lastnih zmožnostih, ki pa so izjemno majhne, saj shajata z minimalnimi dohodki, invalidsko pokojnino, varstvenim dodatkom in dodatkom za nego in postrežbo. A čeprav skromno opremljena, hiška diši po čistoči, po ljubezni. »Čistiva jo oba, kuha pa bolj Robert,« pravi Nives.
Pralni stroj sproti polnita z vodo.
Bralci ste zbrali 1600 evrov, za kar sta neizmerno hvaležna, in s tem zelo prispevali k stroškom za obnovo strehe, ki bodo po besedah Klare Debeljak z RK znašali med 6500 in 7000 evri. »Tudi midva dava vsak mesec 100 evrov za streho, tako da sva do zdaj zbrala okoli 700 evrov, 150 jih je primaknila občina,« pravi Robert. »Samo ta mesec ne bova mogla,« doda Nives in pokaže na kup drv, ki so jih ravnokar pripeljali.
»Prepeljali so nam tri prikolice drv, šest metrov, plačala sva 250 evrov, drug mesec pa morava dati še 200 evrov,« pravi Nives in poudari, da vse položnice plačujeta sproti.
Na strogi dieti
»Med koronavirusom so me trikrat testirali, ker sem imela težave z dihanjem. Na srečo sem bila negativna, so mi pa odkrili neko bakterijo v želodcu, bruhala sem kri, zaradi česar sem zdaj na dieti in lahko jem samo juhice, obare in podobno. Nič mesa, mogoče samo piščanca, pa še to brez kožice. Težko mi je, dieto moram imeti do avgusta,« pripoveduje Nives, ki se že vse življenje bori z epilepsijo. Kot nam je zaupala že lani jeseni, je pri 13 mesecih prebolela meningitis, ki pa je pustil trajne posledice.
Streho na sto let stari hišici brez fasade, tekoče vode, stranišča oziroma kopalnice je treba najprej zamenjati. Fotografije: Igor Mali
»Poleg bolezni sem imela res težko otroštvo, a o tem ne bi govorila. Shodila sem pri treh ali štirih letih, tudi z govorom sem imela težave. Bila sem v Zavodu Janeza Levca, obiskovala sem skrajšan program šole, kjer sem se med sebi enakimi počutila sprejeto. Tam so me razumeli, nihče se ni delal norca iz mene, nisem imela nobenih težav,« pravi Nives. Po 18. letu so jo namestili v Zavod Ponikve, kjer je živela nekaj več kot štiri leta. »V gostilni Murn na Turjaku, ki ne dela več, sem 7. oktobra 1995 spoznala Roberta. On me je izvlekel iz vsega. Devetega marca 1996 sva se poročila na Ljubljanskem gradu.«
Zunaj tudi stranišče
Težko otroštvo je tudi za Robertom, ki je na svetu ostal sam, ima samo še sestro. »Živeli smo v Šmarju - Sapu. Oče mi je umrl leta 1994, v istem letu smo se poslovili še od tete in stare mame. To hišo sem podedoval po njej. Mama mi je umrla pred sedmimi leti,« bolj sramežljivo dodaja Robert, ki je ravno tako hvaležen Nives, kot je ona njemu. »Mogoče bi me do zdaj že pobralo,« pravi. Robert ni zaposlen, saj že vse od poroke bdi nad ženo, ki zaradi bolezni ne more skrbeti zase. »Robert je moj skrbnik, pomoč potrebujem 24 ur na dan,« vskoči Nives. Zato vsak mesec dobi dodatek za nego in postrežbo, ki znaša 70 evrov, »jaz pa dobivam nadomestilo za invalidnost«.
Poleg bolezni sem imela res težko otroštvo, a o tem ne bi govorila.
Nives epileptični napad doživi nekajkrat na leto, zadnjega je 26. februarja letos. »Trajal je tri minute, vse si vestno beležim. Večina se jih zgodi v spanju, tako da se jih sploh ne zavedam niti se jih ne spomnim,« pravi Nives. Takrat je Robert tam zanjo, da ji pomaga. »Obrnem jo na bok ali trebuh, potisnem ji prst na jezik in ga dol tiščim, da se ne zaduši. Njeno telo v takšnih trenutkih zakrkne, zvito je, trese jo,« pripoveduje Robert, medtem ko Nives doda, da »po napadu vedno vprašam, kaj je bilo. Vedno tudi hočem velik kozarec sladkane vode, pa nimam sladkorne bolezni.« Zakonca vode v hiši nimata, črpata jo iz vodnjaka zraven nje. Lani sta za nekaj deset evrov kupila pralni stroj, ki ga sproti polnita z vodo, da sploh deluje. Stranišče je zunaj.
3
-krat so jo testirali na koronavirus.
-krat so jo testirali na koronavirus.
»Vedno težje mi je, sploh pozimi, tudi z mehurjem imam težave, saj sem se prehladila. Zelo bi si želela kopalnico, a streha je pomembnejša,« pravi Nives, medtem ko Robert dodaja, da je za njiju že priključek za vodo znanstvena fantastika, saj naj bi stal tisoč evrov. »Mi smo jima predvsem v oporo, da si bosta lahko zamenjala streho. Za veliko ljudi je to življenjski projekt, a moram reči, da sama naredita, kolikor je le v njuni moči,« pravi Debeljakova.
