Žene si zaradi soseda v Štepanjskem naselju ne upa peljati na vrt

LJUBLJANA – Na vzhodnem delu prestolnice se razprostira Štepanja vas s cerkvijo svetega Štefana. Tik ob njej je Štepanjsko naselje, ki je ime dobilo po vasi, in je najgosteje naseljeno območje v Sloveniji; pred dvema letoma so našteli več kot 11.000 prebivalcev na kvadratnem kilometru.


Med njimi živi 77-letni Fahrudin Havić, ki pravi, da je v Slovenijo prišel kot mladenič; tu si je ustvaril dom in našel službo, si ustvaril družino, a na delu tudi postal invalid. Jesen življenja preživlja s skromno pokojnino. »Žena je 100-odstotni invalid, ima parkinsonovo bolezen. V domu ni prostora; rihtam jo, kolikor morem,« pravi. A k Fahrudinu nismo prišli zaradi tega, ampak zaradi drugih težav.

Grožnje in brce

Ob obzidju pokopališča ob cerkvi sv. Štefana in kapucinskega samostana ima Havić svoj vrtiček. »Tukaj je,« z veseljem pokaže na svoj košček raja. V dobrih štirih desetletjih je to njegov drugi vrt na zeleni površini med stolpnicami; zdaj najema zaplato rodovitne zemlje od nekega možakarja z zdravo kmečko pametjo: »On raje vidi, da se dela, kot da raste šavje.«
Njegove težave, zaradi katerih nas je poklical, se vlečejo že štiri leta.

»Začelo se je nekega dne maja 2015, ko je prvič prišel sosed A. H. in me napadel,« pojasni upokojenec. Napadalec naj bi bil nekaj desetletij mlajši sostanovalec iz istega dela mesta. Od prvega napada jih je od istega soseda doživel še ducat, pravi Havić. Pred vrati, skozi katera se vstopi na njegov vrt, obstane ter pokaže, kako se je stopnjevalo: »Tukaj me je napadel, brcal je z nogami v odprta vrata, ključavnica je poletela na eno stran, ključi na drugo.«


Menda ni edini, ki naj bi ga A. H. napadel na vrtičkih, zagotovo pa največkrat. »Grozi, da me bo ubil. Pošilja me v Bosno, to je ksenofobija. Pa saj nisem begunec. Tako ne morem živeti …« Vprašamo ga, ali je imel z možakarjem iz istega blokovskega naselja kdaj kak drug spor. »Ne vem, včasih je njegova mama imela vrt ob mojem, pa ni nikoli prišel pomagat. Pojma nimam, zakaj to počne.« Havić pravi, da že dolgo na vrt ni pripeljal svoje žene, ker ga je preprosto – strah. Pa ga svojčas ni bilo strah niti dveh karcinomov, ki jih je imel!

Prekrški in položnice

Policija ve za napade okoli cerkve svetega Štefana, točneje na vrtičkih in pokopališču. »Potrdimo lahko zgolj, da smo bili o dogodkih obveščeni, policisti pa so v konkretnih primerih tudi ustrezno ukrepali,« pojasnjuje Nataša Pučko z ljubljanske policijske uprave. Navedla je, da bodo policisti v intervenciji oziroma preiskavi ugotavljali okoliščine dogodka in ustrezno ukrepali v skladu z zakonodajo.

A po Havićevih navedbah ter drugih virih gre za dejanja, ki so zgolj prekrški, ne pa kazniva dejanja; ostaja pri grožnjah in kričanju. Policija naj bi po naših neuradnih podatkih Havićevega soseda že kaznovala, a zgolj s plačilnimi nalogi. Položnico je dobil tudi moški, vpleten v enega izmed konfliktov s sosedom na štepanjskih vrtičkih. Havić pa ne razume še drugih stvari: »A. H. me je ovadil, da sem z grabljami tekel za njim; jaz pa sem že dolga leta invalid. Tekel nisem 30 let, odkar mi je viličar stisnil gleženj,« pojasni upokojenec brez pravega miru.


Po daljšem času je bil krikov in žal besed deležen pred nekaj dnevi, pa sploh ne ve, kaj mu je storiti: »Ne vem, kaj naj z življenjem, da se mi to dogaja na stara leta.« Zahteval je prepoved približevanja, a mu ni uspelo. Pisal je peticijo na sodišče in znova nič: »Obrnil sem se na varuha človekovih pravic, pa mi je odgovoril, da ne more pomagati. V kaki državi živimo?« Havić pravzaprav ne more drugega, kot da še naprej prijavlja napade in upa, da sosedove grozljive besede ne bodo postale dejanja.