Ženi že sedemdeset let vsak dan pripravi zajtrk

V prleški vasi Bučečovci v Občini Križevci pri Ljutomeru skupaj s sinom Zvonkom in snaho Vido ter njuno družino jesen življenja preživljata 96-letni Anton in njegova 93-letna žena Elizabeta Šijanec.

Začetek februarja je bil zanju prav poseben, saj sta v družbi najdražjih in številnih gostov proslavila skorajda neverjeten jubilej, 70-letnico zakona. Kljub zrelim letom sta mama Lizika in atek Tunek čila in zdrava ter vedno dobrega spomina in živita mirno življenje.

O tem so se prepričali tudi križevski župan Branko Slavinec in direktorica občinske uprave Lidija Domanjko ter predsednica Društva upokojencev Križevci pri Ljutomeru Milica Hamler, ki je srečnima zakoncema prav tako čestitala ter zaželela veliko srečnih in predvsem zdravih let.

Okrogli jubilej je potrdila dragocena listina.

Bilo je 6. februarja 1955, ko sta si Elizabeta in Anton obljubila večno zvestobo. Pred dnevi sta v isti župniji, v cerkvi svetega Križa na Murskem polju v Križevcih, že četrtič stopila pred oltar, kjer sta se pred župnikom Štefanom Vinkovičem znova zaobljubila. Slovesne maše so se udeležili njuni najbližji z otrokoma Zvonkom in Darjo na čelu ter njunimi potomci, prijatelji in sosedi. Sledilo je slavje v sosednji gostilni Šadl, kjer ni manjkalo darov, čestitk in želja.

Oba gasilca

Anton Šijanec se je rodil januarja 1928 v bližnjih Iljaševcih, a se je hitro preselil v Bučečovce, kjer je spoznal poznejšo življenjsko sopotnico. Med vojno so ga vpoklicali v nemško vojsko, ko je bil star komaj 16 let, a so ga nato poslali domov na civilno služenje. Po vojni je delal na kmetiji v Bučečovcih, vmes pa je služil JLA v Pulju. Leta 1960 je po starših podedoval posestvo v Iljaševcih in se z družino preselil tja.

Ker je bila kmetija majhna, se je zaposlil v Gradbenem podjetju Radgona, od leta 1964 pa do upokojitve je bil zaposlen v Usnjarni Konus v Ljutomeru. Elizabeta Šijanec, dekliško Zver, se je rodila oktobra 1931 v Bučečovcih. Po osnovni šoli je opravila tečaj za trgovko, vendar je zaradi potreb na domačiji staršev pustila službo. Vmes je delala v trgovinah v Seliščih, Vučji vasi in Nunski Grabi. Po poroki z Antonom sta se ustalila na majhnem posestvu na Račkem Vrhu, pozneje na moževi domačiji v Iljaševcih, nato pa sta prevzela domačijo na njenem domu v Bučečovcih. Vse zakonsko življenje je Elizabeta posvetila zemlji, kmetiji in družini.

Sreče in zdravja so jima zaželeli tudi križevski župan Branko Slavinec, direktorica občinske uprave Lidija Domanjko in predsednica DU Križevci pri Ljutomeru Milica Hamler.

V zakonu sta se jima rodila sin Zvonko in hči Darja, ki sta jima namenila pet vnukov, to so Petra, Darko, Iztok, Lidija in Jernej, ter devet pravnukov (Žiga, Živa, Pascal, Gašper, Alin, Lara, Kaja, Emili, Jan). Na jesen življenja živita skupaj s sinom in njegovo družino kar se da dejavno, predvsem pa rada priskočita na pomoč vsakemu, ki jo potrebuje. Zlasti po upokojitvi sta dejavna člana KD Kajer Bučečovci, predvsem v sekciji za ohranitev kulturne dediščine in ljudskih pevcev. Oba sta prejemnika zlate Maroltove značke za kulturno ustvarjanje.

Anton je že kar 80 let dejavni član PGD Bučečovci, Lizika malenkost manj, zdaj pa sta oba že častna člana. Da sta učakala tako visoki jubilej, sta zaslužna vzajemno spoštovanje in pomoč drug drugemu, predvsem pa se strinjata, da je 70 skupnih let minilo, kot bi mignil.

Zakonca ne mirujeta, le Elizabeta ima malce težav s kolki, oba v prostem času rada prebirata časopise, Anton tudi knjige. V drvarnici rad seka drva, še nedavno je skrbel za kokoši. Še vedno vsako vsako jutro ženi pripravi zajtrk, veliko dela pa so se priučili mladi, sta ponosna, od skrbi za kokoši in vrt pa do priprave ozimnice, reje prašičev in izdelave tünke. Energijo črpata pri pravnukih, poudarjata, da je recept za dolgo življenje to, da ostajaš delaven in ljubeč do vseh. Sin Zvonko je prepričan, da bosta oba doživela sto let, morda pa bomo čez desetletje pisali celo o njuni hrastovi poroki.