ANTONIJA ARNEČIČ
Ženici podarili bivalnik in ji zanj poslali račun
Antonija, ki je pozimi spala pri svoji kravici v hlevu, je končno pod dostojno streho. A zdaj mora plačati dobrih 7000 evrov, čeprav vztraja, da nima niti za kruh.
Odpri galerijo
Trdi, da nima toliko denarja, kot od nje terja občina.
Gotovo se mnogi naši bralci spominjajo ganljive zgodbe iz Haloz, ki smo jo v Novicah objavili ob prazniku dela. Glede na telefonske klice in pisma, ki smo jih prejemali, se je mnogih dotaknila.
Žal pa, vsaj po besedah glavne akterke Antonije, ni šlo za prav srečno zgodbo, kajti sogovornica, ki trdi, da je brez finančnih sredstev, kar bo najbrž tudi držalo, je kljub temu prejela položnico za dobrih 7000 evrov. Kljub vsemu ima 77-letna Antonija Arnečič iz Haloz zdaj nekoliko boljše razmere za življenje, kot jih je imela še v prvi polovici letošnjega marca.
Živela je v stari, dotrajani in razpadajoči hiši, grozilo je, da jo bo pokopala streha. Nesrečna Tončka iz Slatine, v haloški občini Cirkulane, ki od septembra lani, ko je umrl njen osem let mlajši brat Anton, na domačiji, kjer se je rodila 1. marca 1944, živi sama, je številne mrzle noči preživela kar v hlevu, v senu, pri svoji edini kravi Bebi, ki je poleg nekaj mačk, petelinov in kur ter ježkov njena edina družba.
Odgovorni v lokalni skupnosti in na CSD trdijo, da ni hotela nikamor, četudi so ji ponujali nastanitev v domu starejših občanov. Prav tako naj bi ji ponujali selitev v bližnjo za bivanje primerno hišo, a ker tudi tega ni želela, so ji ob domači podrtiji postavili bivalni zabojnik, kjer bo vsaj na toplem, predvsem pa bo varnejša. Čeprav se do njenega doma še poštarju komaj uspe prebiti, so nekako pripeljali bivalnik, nabavili vso potrebno opremo za kuhinjo in spalnico, priključili elektriko in telefon, napeljali so še vodo in uredili odtoke. In zdaj Antonija v toplem prostoru, ko ni na vrtu, njivi ali v vinogradu, kjer tako rekoč vse obdeluje sama, in to ročno, piše pesmi in zgodbe.
Čeprav se ne želi pogovarjati s predstavniki medijev, nas je z veseljem sprejela, saj poudarja, da ji kot dolgoletni naročnici Slovenske novice lajšajo življenje. Hudo ji je, da je nekdo uničil njen poštni nabiralnik, ki je daleč od doma, tako da že nekaj mesecev ni dobila niti enega pisma, razen reklam in računov. Predstavila nam je svoje bedno življenje, ki je bilo težko že od druge svetovne vojne, ko se je rodila, zdaj pa je najtežje, a je kljub vsemu vesela in zadovoljna s tem, kar ima. Ker živi v odročnem kraju, je bila pogosto tarča nepridipravov, ki so ji vedno kaj odtujili.
Vesela je že, da jo kdo obišče ali ji pomaha z brega, to ji polepša dan. Najbolj vesela in zadovoljna pa je pri svoji kravici, ki jo ima najraje, pa med mačkami in kurami, ježi in drugimi živalmi, ki jo občasno obiščejo. Antonija nam je pokazala, kako je pozimi več noči spala v hlevu, kako se je pred vhodom v napol podrto hišo poskušala ogreti s kurjenjem v starem štedilniku. »Bila je to dejansko najtežja in najhujša zima v življenju, prva, ki sem jo preživela sama, brez brata, sama s svojo kravico, kurami in mačkami,« med jokom razlaga Tončka, ko nam razkazuje, kako se v kotu hleva sporazumeva z dobro hranjeno kravo, ter sosednji prostor, kjer je v mrzlih nočeh v senu iskala vsaj malo zavetja in topline.
»Srce bi mi počilo, če bi morala moja Bebica iz hleva, bog ne daj v klavnico. In tudi jaz ne morem zapustiti svojega ognjišča. Nikomur ne kradem, nikogar ne goljufam. Sem zadovoljna s tem, kar imam, če imam kozarec vode in skorjico kruha. Kaj pomagata človeku kraljevski obed in vse bogastvo sveta, če za reveža nima tople besede, torej če nima srca,« pravi Antonija in dodaja: »Ne želi tistega, česar ne moreš imeti, bodi zadovoljen s tem, kar lahko imaš. Pa če imaš pošteno srce, pridne roke in zdrav razum, to je vredno.« Kljub vsem težavam, s katerimi se je ubadala, in bednemu življenju naša sogovornica ničesar ne obžaluje, razen smrti svojih najdražjih. Drugače pa, kot pravi, tudi če bi se spet rodila, bi živela enako.
O poteku vseh aktivnosti, povezanih z reševanjem stanovanjske problematike, in življenjskih problemih Antonije Arnečič smo se pozanimali tudi na sedežu občine Cirkulane, tam sta nam županja Antonija Žumbar in direktorica občinske uprave Nina Horvat pojasnili, da ima Tončka zdaj zagotovljeno in urejeno bivališče z elektriko, vodo in sanitarijami ter notranjo opremo. Finančne zadeve pa še niso v celoti zaključene.
»Z našo iniciativo in pomočjo je v enem tednu, 26. marca letos, naša občanka prejela ključ opremljenega bivalnega kontejnerja in končno zaživela v človeka dostojnih razmerah. Veseli smo, da je na varnem, in želimo, da bi se dobro počutila. Upamo, da bo sprejela vse s hvaležnostjo,« pravi županja Žumbarjeva, ki posebno poudarja, da je v tem primeru šlo za »organizacijsko dobrodelno akcijo, saj gospa izrecno ni želela finančne pomoči niti publicitete. Po preveritvi možnosti finančne pomoči prek CSD je bilo prav tako ugotovljeno, da ima gospa Arnečič na svojem TRR več kot zadostna denarna sredstva, zaradi katerih ji CSD ni mogel odobriti denarne pomoči, in tako tudi občina nima podlage za prevzem njenega deleža prispevka za plačilo.«
Zimo je preživela na senu. FOTOGRAFIJE: Oste Bakal
Žal pa, vsaj po besedah glavne akterke Antonije, ni šlo za prav srečno zgodbo, kajti sogovornica, ki trdi, da je brez finančnih sredstev, kar bo najbrž tudi držalo, je kljub temu prejela položnico za dobrih 7000 evrov. Kljub vsemu ima 77-letna Antonija Arnečič iz Haloz zdaj nekoliko boljše razmere za življenje, kot jih je imela še v prvi polovici letošnjega marca.
Spala s kravico
Živela je v stari, dotrajani in razpadajoči hiši, grozilo je, da jo bo pokopala streha. Nesrečna Tončka iz Slatine, v haloški občini Cirkulane, ki od septembra lani, ko je umrl njen osem let mlajši brat Anton, na domačiji, kjer se je rodila 1. marca 1944, živi sama, je številne mrzle noči preživela kar v hlevu, v senu, pri svoji edini kravi Bebi, ki je poleg nekaj mačk, petelinov in kur ter ježkov njena edina družba.
Grozilo ji je, da se ji bo streha podrla na glavo.
Odgovorni v lokalni skupnosti in na CSD trdijo, da ni hotela nikamor, četudi so ji ponujali nastanitev v domu starejših občanov. Prav tako naj bi ji ponujali selitev v bližnjo za bivanje primerno hišo, a ker tudi tega ni želela, so ji ob domači podrtiji postavili bivalni zabojnik, kjer bo vsaj na toplem, predvsem pa bo varnejša. Čeprav se do njenega doma še poštarju komaj uspe prebiti, so nekako pripeljali bivalnik, nabavili vso potrebno opremo za kuhinjo in spalnico, priključili elektriko in telefon, napeljali so še vodo in uredili odtoke. In zdaj Antonija v toplem prostoru, ko ni na vrtu, njivi ali v vinogradu, kjer tako rekoč vse obdeluje sama, in to ročno, piše pesmi in zgodbe.
Čeprav se ne želi pogovarjati s predstavniki medijev, nas je z veseljem sprejela, saj poudarja, da ji kot dolgoletni naročnici Slovenske novice lajšajo življenje. Hudo ji je, da je nekdo uničil njen poštni nabiralnik, ki je daleč od doma, tako da že nekaj mesecev ni dobila niti enega pisma, razen reklam in računov. Predstavila nam je svoje bedno življenje, ki je bilo težko že od druge svetovne vojne, ko se je rodila, zdaj pa je najtežje, a je kljub vsemu vesela in zadovoljna s tem, kar ima. Ker živi v odročnem kraju, je bila pogosto tarča nepridipravov, ki so ji vedno kaj odtujili.
Če imaš pošteno srce, pridne roke in zdrav razum, to je vredno.
Vesela je že, da jo kdo obišče ali ji pomaha z brega, to ji polepša dan. Najbolj vesela in zadovoljna pa je pri svoji kravici, ki jo ima najraje, pa med mačkami in kurami, ježi in drugimi živalmi, ki jo občasno obiščejo. Antonija nam je pokazala, kako je pozimi več noči spala v hlevu, kako se je pred vhodom v napol podrto hišo poskušala ogreti s kurjenjem v starem štedilniku. »Bila je to dejansko najtežja in najhujša zima v življenju, prva, ki sem jo preživela sama, brez brata, sama s svojo kravico, kurami in mačkami,« med jokom razlaga Tončka, ko nam razkazuje, kako se v kotu hleva sporazumeva z dobro hranjeno kravo, ter sosednji prostor, kjer je v mrzlih nočeh v senu iskala vsaj malo zavetja in topline.
Ima denar, naj plača
»Srce bi mi počilo, če bi morala moja Bebica iz hleva, bog ne daj v klavnico. In tudi jaz ne morem zapustiti svojega ognjišča. Nikomur ne kradem, nikogar ne goljufam. Sem zadovoljna s tem, kar imam, če imam kozarec vode in skorjico kruha. Kaj pomagata človeku kraljevski obed in vse bogastvo sveta, če za reveža nima tople besede, torej če nima srca,« pravi Antonija in dodaja: »Ne želi tistega, česar ne moreš imeti, bodi zadovoljen s tem, kar lahko imaš. Pa če imaš pošteno srce, pridne roke in zdrav razum, to je vredno.« Kljub vsem težavam, s katerimi se je ubadala, in bednemu življenju naša sogovornica ničesar ne obžaluje, razen smrti svojih najdražjih. Drugače pa, kot pravi, tudi če bi se spet rodila, bi živela enako.
7167,36
evrabi morala plačati Antonija.
O poteku vseh aktivnosti, povezanih z reševanjem stanovanjske problematike, in življenjskih problemih Antonije Arnečič smo se pozanimali tudi na sedežu občine Cirkulane, tam sta nam županja Antonija Žumbar in direktorica občinske uprave Nina Horvat pojasnili, da ima Tončka zdaj zagotovljeno in urejeno bivališče z elektriko, vodo in sanitarijami ter notranjo opremo. Finančne zadeve pa še niso v celoti zaključene.
Plačala za inštalacijeSkupna vrednost celotnega projekta je 13.618 evrov, od tega bi znašal Tončkin prispevek 6742 evrov, 6876 evrov pa predstavljajo donacije, vključno z gradbenimi deli. Tončka je že plačala račun podjetniku, ki je poskrbel za inštalacije in podobne reči v kontejnerju, v znesku 1494,34 €, zdaj pa ji je ostalo plačilo zneska 5673 €, to skupaj znese 7167,36 €, kar je več, kot so izračunali na občini.
»Z našo iniciativo in pomočjo je v enem tednu, 26. marca letos, naša občanka prejela ključ opremljenega bivalnega kontejnerja in končno zaživela v človeka dostojnih razmerah. Veseli smo, da je na varnem, in želimo, da bi se dobro počutila. Upamo, da bo sprejela vse s hvaležnostjo,« pravi županja Žumbarjeva, ki posebno poudarja, da je v tem primeru šlo za »organizacijsko dobrodelno akcijo, saj gospa izrecno ni želela finančne pomoči niti publicitete. Po preveritvi možnosti finančne pomoči prek CSD je bilo prav tako ugotovljeno, da ima gospa Arnečič na svojem TRR več kot zadostna denarna sredstva, zaradi katerih ji CSD ni mogel odobriti denarne pomoči, in tako tudi občina nima podlage za prevzem njenega deleža prispevka za plačilo.«
