Ženin duh ga je nagovoril k slikanju
»Nekateri bodo rekli, da so tole samo nametane barve. Takim dam takoj platno in čopič in naj namečejo gor, če je pač tako,« pravi 57-letni Janez Štros, ki pa se sicer nima za slikarja. Najprej je bil zaposlen v Merkurju, potem se je preizkusil kot samostojni podjetnik.
Napovedali so ji pol leta življenja
Leto 1996 je bilo zanj prelomno. Z ženo Anito in majhnima otrokoma je bil podnajemnik, v Spodnjih Bitnjah na Gorenjskem pa so gradili hišo. V dogovoru z ženo je pustil službo v Merkurju, a potem je brez službe ostala še ona. »Čez noč se je vse obrnilo na glavo. Če ne bi bilo moje mame, bi bili vsi štirje lačni. Tudi za kos kruha nismo imeli,« priznava Štros.
Pa to ni bilo najhujše. Do konca leta so se resda vselili v hišo, ki še ni bila povsem dokončana, a vmes je Anita zbolela. »Prvi epileptični napad je dobila avgusta 1996. Začelo jo je metati po postelji. Potem smo malce pozabili, a se je še dvakrat ponovilo, tudi v letu 1997. Sledil je pregled z magnetno resonanco. Potem me je nevrokirurg poklical k sebi. Na steno je obesil izvide in pojasnil, da je pred ženo še pol leta življenja. Kako prosim, sem dejal. Zdravnik je ponovil diagnozo in me prosil, naj jo prihodnji dan pripeljem, da se pogovorimo in domenimo za operacijo. Svet se mi je sesul. Najraje bi se nekam zaprl in tulil … Pa sem se moral zbrati v treh urah in priti po ženo v službo (takrat je spet delala, po štiri ure na dan v lekarni, op. a.), saj ni več vozila zaradi epileptičnih napadov. Operirali so jo, leta 2002 je umrla, tumor je zmagal. Šest let smo se borili,« pripoveduje Janez.
Z otrokoma je ostal sam. Anito še vedno pogreša vsak dan. Tri mesece po njeni smrti je začel slikati: »Vso ljubezen, ki je imam neizmerno veliko, polagam v slike, ker je drugam ne morem dati.«
Vodi ga nevidna roka
»Ko sedem k platnu, sem povsem na tem svetu. Lahko se pogovarjam, morda telefoniram, poslušam glasbo. Srce in roka pa sta povsem drugje. Ne vem, zakaj se odločam za določene barve, ne vem, od kod motivi, poteze. Tega preprosto ne znam razumeti,« nadaljuje Janez. Zdi se mu, kot da ga žena drži za roko, enkrat bolj nežno, na trenutke pa ga strastno, odločno, vihravo, kot je to naše življenje, vodi po platnu. Morda se sliši neresnično, pa vendarle …
Štros gostuje po vsem svetu, dve njegovi sliki pa sta viseli celo v pariškem Louvru.
»Kot sem povedal, nisem izučen slikar. Nič nimam s temi deli. Če bi vedel, kako, bi naredil še pet takih,« zatrdi Štros. Pobaramo ga, ali se je kdaj takšnih skrivnostnih dogodkov prestrašil. »Edino enkrat, pred leti, ko sem bil zelo žalosten. Sam sem bil v stanovanju v Kranjski Gori. Ura je bila polnoč, morda ena zjutraj, ko me je v popolni temi po obrazu nekaj pobožalo. Bila je roka! Ni ga na svetu, ki bi me prepričal, da se to ni zgodilo! Skočil sem pokonci in po stanovanju iskal, kdo me je božal. Verjamem, da angeli obstajajo, pa nisem ravno bogaboječ,« pripoveduje. »Saj bodo ljudje rekli, daj no daj. Odgovorim lahko le, da se je to res zgodilo.«
Za otroke v Kranju in Keniji
Štros je začel ustvarjati cikle slik Tudi ti si angel. Pozneje jih je povezal v monografije in oblikoval dobrodelni projekt. Zbrana sredstva podarja predvsem ustanovam, ki skrbijo za otroke s posebnimi potrebami. Tako je s svojo ekipo obnovil športno igrišče Osnovne šole Helene Puhar. Še prej jim je pomagal do multisenzorne sobe in čutne poti.
»Z ljubeznijo je tako: ni je preprosto deliti med ljudmi, ker se je bojimo. Bojimo se imeti nekoga radi. Če imaš nekoga rad, si lahko tudi prizadet. A to je igra življenja,« še pravi Janez, ki rad zahaja tudi na Dolenjsko, kjer družina Rezelj že desetletje pripravlja Dvorske likovne dneve.
A Janez pomaga še naprej. Tako je lani v Zagorju na predavanju spoznal slovensko dobrotnico Jano Dular Wang'ombe, ki je v Malaviju zgradila šolo, zdaj jo gradi še v Keniji. Štros se je odločil, da sodeluje pri zbiranju sredstev, v ta namen vsakemu donatorju podari svojo monografijo Tudi ti si angel in eno od svojih del. »Gre za otroke, ki se veselijo pesti riža ali fižola. Tega pri nas ni več, ker imamo vsi vsega polno rit,« še pove brez dlake na jeziku.
