Ženske so ribe lovile z golimi rokami

Ribič vrže trnek v vodo in čaka – da bo plovec trznil, da bo v rokah začutil silo, za katero upa, da je to sila ribe, ki je zagrabila za vabo. In seveda se ob čakanju v miru in tišini, ki lahko traja tudi ure, nadeja dobrega ulova. Za mnoge je enostavneje kupiti ribo v ribarnici ali trgovini, a ribiči pravijo, da je ribolov poseben užitek. Biti sam z naravo in vodo, pri tem pa, če imajo srečo, poskrbijo še za okusen in zdrav obrok.


Ljudje v Posavju so že od nekdaj ribarili v Savi, Krki in Sotli ter njihovih pritokih. Pred drugo svetovno vojno, denimo, so ženske na Mirni ribe lovile z golimi rokami, potem je bil tak način lova prepovedan. »Včasih so bile reke bogatejše z njimi. Če primerjam Krko danes s tisto pred 40 ali 50 leti, lahko rečem, da je danes rib gotovo za polovico manj. Težko je reči, zakaj, v zadnjem obdobju nekaj k temu pripomorejo tudi kormorani, ki jih pred 30 leti še ni bilo. En kormoran jih na leto poje 160 kilogramov, precej jih poškoduje, na Krki od Novega mesta do Brežic pa jih je v sezoni tudi okoli 500. Resda ribiči lovimo ribe, a skrbimo tudi za njihovo vlaganje,« izpostavi Kostanjevičan Franci Svetec, tudi sam ribič, ki ničkoliko dni, predvsem pa večerov, preživi za Krko in poskrbi, da imajo ribe na krožnikih številni njegovi prijatelji, sploh pa so kolegi veseli, ko si nadene predpasnik in pripravi ribji paprikaš:

»Skuhamo ga tako kot divjačinski golaž, le da namesto divjačine uporabimo sladkovodne ribe, ščuko, krapa in soma. Večina sladkovodne ribe pripravi na ustaljen način, torej jih speče, a obstaja še veliko drugih receptov, s katerimi pripravimo odlične obroke, na primer naredimo namaze, paštete, biftek,« našteje Svetec, ki se še kako dobro spominja ribiških veselic v Kostanjevici, s katerimi je ribiška družina dvakrat na leto napolnila društveno blagajno. Pred veselico so ribiči v Krko pri klavnici, kjer se sicer ni smelo loviti, vrgli mrežo v vodo in nalovili ribe. Ujeli so se tudi veliki somi. »Ti so najboljši, če iz njih naredimo zrezke in jih paniramo ter cvremo,« doda Svetec in pove, da so platnice najbolj značilne ribe v Krki, pa tudi najbolj okusne, le pomembno je, da jih pred peko zarežemo, s čimer prerežemo zgornje drobne koščice, ter povaljamo v koruzni moki.


A nekdaj je v Kostanjevici pogosteje dišalo po ribah. Jože Medven, ki je v 85. letu starosti umrl pred šestimi desetletji, je bil zadnji iz družine poklicnih ribičev, njegovo življenje in delo je proučevala dr. Ivanka Počkar, zdaj že upokojena etnologinja Posavskega muzeja Brežice. Družina Medven, po domače se jim je reklo Pri Ribičevih, je imela v ribolovnem najemu Krko od Otočca do Podbočja, z ribištvom pa se je ukvarjalo več rodov.

Preživljali so se s prodajo svežih in pečenih rib, s katerimi so trgovali v domačem kraju in okolici, samostanu Pleterje, na vseh sejmih med Šentjernejem, Krškim in Rako ter Zagrebom. V Pleterje so zvozili hkrati po več sto kilogramov zelenik, ki so jih kartuzijani takoj konzervirali in pošiljali celo v Švico in Francijo. Ob nedeljah in praznikih so platnice pekli na oljčnem olju, prodali so jih tudi po 100 kilogramov na dan. Jože Medven je bil ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. z Alojzom Gačem uradni ribič v Kostanjevici na Krki. Ribe je ob pomoči očeta in tete pekel tudi sin Sandi Medven. Doma so vedno imeli še zalogo živih rib, somov in ščuk, ki so jih kupcem prodajali iz púlterjev – naluknjanih posod, privezanih ob Krki, 20 metrov od hiše. In največja, ki jo je Jože Medven ulovil v Krki? Do tedaj največji ulovljeni som v Sloveniji je bil dolg 220 cm, težak pa 74 kilogramov.

Da bi zdaj povečali zanimanje za oskrbo z ribami in ribjimi izdelki ter izboljšali ozaveščenost o njihovem pomenu v zdravi prehrani, so se v Posavju lotili posebnega projekta. »Gre za projekt Ribe na naravovarstvenem območju, v katerem smo partnerji občina Sevnica, Posavski muzej Brežice, Ribogojec podjetje Akval in Turistična zveza občine Sevnica,« pravi Alenka Černelič Krošelj, direktorica Posavskega muzeja Brežice, in upa, da bodo kmalu lahko turisti lokalne ribe okušali na primer tudi na Lisci. So vsekakor turistična priložnost Posavja.