Zgodba 51-letnika: Imel sem srečo, sosed na infekcijski kliniki je ni imel

V UKC Ljubljana so zapisali zgodbo 51-letnega pacienta, ki se je okužil z zahrbtnim virusom, zaradi katerega je umrlo že več kot milijon ljudi po svetu. Moški je želel biti anonimen, povedal pa je, kako se je soočal z boleznijo in kakšno srečo je dejansko imel. 

Sogovornik, ki je želel ostati anonimen, je bil pred tem zdrav, imel je le nekoliko povišan krvni tlak.

Ali veste, kje ste se okužili?
Lahko le predvidevam, da na delovnem mestu. Sodelavec je bil na krstu, kjer naj bi bil nekdo okužen. On je šel po tem, ko je za to izvedel, v samoizolacijo, ko se je vrnil v službo in je v dveh dneh zbolel, pa se je naš vodja odločil in nas vse poslal na testiranje. Opravili smo ga sedem dni po zadnjem rizičnem stiku.

Kako je pri vas potekala bolezen?
Isti dan, ko sem izvedel za pozitiven test, se je zvečer pojavila vročina, vse pogostejši kašelj, glavobol ... a poskušal sem se pozdraviti doma na ustaljene načine, z lekadoli in s podobnim. V družini smo takoj ločili prostore, spalnice, ker imamo to možnost, in k sreči se nihče ni nalezel, še danes, dva tedna po pozitivnem testu, pa sem zaprt v izolaciji.

Kdaj in zakaj ste morali v bolnišnico?
Šesti dan po začetku simptomov. Zmanjkovalo mi je sape, v pljučih sem čutil nekakšen balon, meglico, ki kar noče stran. Vsak kašelj mi je pobral več kisika, kot mi ga je uspelo vdihniti, na neki točki se mi je zvrtelo, sklepam, da zaradi pomanjkanja kisika. Ker ne moreš spati in se je to dogajalo cele noči, sem se zjutraj odločil, da ne morem več, in sem klical dežurnega zdravnika.
V bolnišnici sem nato prejemal kisik, sredstva proti kašlju, bistveno pa je bilo zdravilo remdesivir, ki se je pri meni zelo dobro izkazalo in v štirih dneh se je situacija drastično izboljšala. Prej nisem mogel spati drugače kot na hrbtu, saj sem težko dihal in sem imel hude bolečine. Z zdravilom pa je postajalo lažje, dodajali so mi tudi prehranske dodatke za energijo. A na oddelku niso imeli vsi te sreče, moj sosed je v tem času izvedel, da je pozitivna še njegova žena, tudi njo so priklopili na kisik, tako da se kalvarija nadaljuje ... Ta strah za svojce in družino je enako boleč kot bolezen sama.

Zdaj ste v domači oskrbi.
Poskušal sem se kar najbolj izolirati, brez zaščite nihče ne pride niti do vrat moje sobe. Vse, kar uporabim in dam potem pred vrata, prebrišem s krpo in sprejem za dezinfekcijo. Nato še enkrat vse prebrišejo in dezinficirajo. Uredili smo neke vrste sobo za izolacijo.

Kako se počutite?
Še vedno nimam prave energije, laično povedano moram nadomestiti odmrle celice z zdravimi in to bo trajalo. Hitro se zadiham, sicer pa sem k sreči bolje.

Kaj bi sporočili tistim, ki ne verjamejo v moč virusa ali dvomijo o resnosti situacije?
Lažje sprejemljiva je maska za enkratno uporabo kot tista, ki ti jo v bolnišnici namestijo za dotok kisika. Naredimo to zase in za svoje najbližje.