Zgodba Hamida, ki je zaprt v Postojni: Enega policista smo poimenovali Hitler
Na facebook strani Tukaj smo, kjer na pobudo begunske skupnosti v Sloveniji delijo zgodbe migrantov, ki so se za krajši ali daljši čas ustavili Sloveniji, se je te dni znašla tudi zgodba Hamida, ki je en mesec zaprt v centru za tujce v Postojni. Kot pravi, ne ve, zakaj so ga zaprli in zakaj nenehno zavračajo njegove prošnje za azil.
»Vsakič ko prinesem dokaze o ogroženosti v moji državi, mi rečejo, da sem jih prenesel prepozno. To še vedno ne dokazuje tega, da nisem ogrožen. Mislim, da je Evropa diskriminatorna do ljudi iz Severne Afrike. Tudi policisti v centru za tujce se znašajo nad nami bolj kot nad drugimi. Druge še pustijo pri miru, nas pa žalijo in nas tepejo. Kot da smo Severnoafričani najnižja vrsta ljudi, ki jo je treba pljuvati in teptati. Ne razumem tega. Zakaj ravno Severna Afrika? Zakaj ravno mi ne zaslužimo dostojnega življenja?« se sprašuje tujec, ki je državno mejo prestopil nezakonito in se na pot podal iz ene od severnoafriških držav: Alžirija, Egipt, Libija, Mavretanija, Maroko, Sudan, Tunizija in Zahodna Sahara.
Pravi, da so bili njegovi sonarodnjaki dolga leta dobri le kot poceni delovna sila, medtem ko so zdaj samo še begunci. »Še nekaj desetletij po koncu kolonializma smo bili za bivše gospodarje dobri kot poceni delovna sila. Vizume za Španijo ali Francijo smo pridobili brez težav, da smo lahko hodili tja tlakovat ceste, gradit mesta in pobirat zelenjavo. Ko smo jim zgradili državo, pa so vizume ukinili in nas pustili ujete v naših obubožanih domovinah, kjer vlada zakon ulice. Prej smo prihajali kot delavci, zdaj prihajamo kot begunci. Pred petimi leti je Evropska unija razglasila naše razsute države za varne in od takrat nihče več ne more dobiti azila. In kaj je rezultat tega? Nič drugega kot to, da se je cena našega dela še znižala. Moji sorojaki v ilegali živijo naokoli po Evropi in pobirajo zelenjavo na plantažah za en evro na uro,« pravi.
»Gledamo svoje sojetnike, ki se režejo, goltajo nevarne kovinske predmete ...«
Tudi sam bi delal, čeprav za majhen denar, a kot pravi, »te žalostne sreče nimajo vsi«. »Čepimo v deportacijskih centrih in gledamo svoje sojetnike, ki se režejo, ki zavračajo hrano, ki goltajo nevarne kovinske predmete. Policaji se do nas vedejo kot do psov. Enega od njih smo poimenovali Hitler, ta je največji rasist, vsakič nam grozi, da nas bodo deportirali na Hrvaško, in se ob tem smeji,« pripoveduje, kaj vse se dogaja v Postojni.
Policija: Očitke zavračamo
V postojnskem centru za tujce očitke, da policija tepe in žali migrante, odločno zavračajo. Prav tako pravijo, da ne prihaja do nobenih prekoračitev pooblastil.
Poudarjajo pa, »da vsi postopki potekajo v skladu z nacionalno in evropsko zakonodajo ter mednarodnimi konvencijami. V Centru za tujce so med nastanjenimi tujci tudi prosilci za mednarodno zaščito, ki imajo tam, na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti, omejeno gibanje. Med navedenimi prosilci izstopajo predvsem trije državljani Alžirije, ki svoje nestrinjanje z omejitvijo gibanja v Centru za tujce izražajo z različnimi odklonskimi ravnanji, ki so opredeljene kot lažje oz. težje kršitve pravil bivanja (opredeljena v 76. b členu Zakona o tujcih.«
Trenutno v policiji obravnavajo eno pritožbo nad uporabo prisilnih sredstev v centru za tujce. Na policiji še izpostavljajo, da je nastanjenim tujcem zagotovljeno pravno varstvo, prav tako imajo na razpolago tudi zdravniško in psihosocialno pomoč.
