DOBRA DELA
Zgodba, ki se vas je dotaknila: Anže (4) se bori, da bi lahko shodil
Čez par tednov ga čaka še en operativni poseg.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – Drage bralke in bralci Slovenskih novic, ki ste nesebično prek Krambergerjeva sklada priskočili na pomoč skoraj petletnemu Anžetu Peršaku z Raven na Koroškem, ki ima cerebralno paralizo, zares težko si predstavljate, kakšno veselje ste s tem povzročili fantu in njegovi družini! »Z besedami se preprosto ne da povedati, kako sva hvaležna in koliko nama to pomeni, saj ste Slovenci zelo dobrosrčni ljudje in ste dokazali, da dobrodelnost med vami še živi in ste pripravljeni priskočiti na pomoč človeku, ko to potrebuje,« sta se iz srca vsem dobrim ljudem zahvalila Anžetova mama Petra in oče Andrej.
»Njegov dan je kar naporen. Poleg dela doma ga vsak teden vozimo na dodatne terapije v Pesnico, na obiske zasebne fizioterapevtke na domu, terapije in preglede v Ljubljani, delovne terapije v Slovenj Gradcu in sami izvajamo ogromno vadbe in dela za motoriko,« sta nam razlagala na začetku leta, ko smo prvič objavili dečkovo zgodbo. »Brez dodatnih terapij ni nič in le s trdim delom in odrekanjem se bo Anže lahko nekoč igral in tekal z otroki,« pa pravita danes in še, da kot oče in mama občudujeta Anžetovo voljo in željo, čeprav je včasih zanj zelo naporno. Vidiš namreč lahko, da ne zmore, a še kljub vsemu vztraja. »To daje motivacijo tudi nama in naju žene naprej, saj Anžetu želiva le najboljše. On je najin sonček in verjameva, da tudi zanj oziroma za nas posije sonce. Čeprav sije že zdaj, saj je imeti takšnega otroka nekaj neprecenljivega. Zaradi te izkušnje smo kot družina postali še bolj povezani,« skleneta Petra in Andrej.
3100
evrov smo zbrali za Anžeta.
evrov smo zbrali za Anžeta.
V Krambergerjevem skladu se je za fantiča nabralo 3100 evrov. Poleg tega je v letošnjem letu potekala dobrodelna akcija za Anžeta, v kateri so se zbirali prostovoljni prispevki za njegovo rehabilitacijo. »Ko sva videla odziv dobrih ljudi, sva enostavno ostala brez besed, pomoč je prihajala iz vseh koncev in danes lahko poveva, da se je zbralo ogromno in je dovolj za vso potrebno rehabilitacijo, ki jo potrebuje Anže, poplačane bodo vse terapije, tako strnjene kot posamezne ure nevrofizioterapij, ki jih obiskuje že od prvega leta starosti,« pojasnijo Anžetovi starši. In tudi, da so kupili že kar veliko pripomočkov, da lahko z njimi doma delajo in telovadijo z dečkom. »Kupili smo tudi enosledno prikolico, da lahko skupaj kolesarimo, saj v tem zelo uživa. Prav tako smo poskrbeli, da se lahko samostojno guga. Kupili smo še ortopedske čevlje in copate. Preostanek denarja pa bo porabljen za terapije pred in po operaciji,« še povesta sogovornika.
Ogromno dela in terapij
Ček s 3100 evri smo Anžetu in njegovemu očetu Andreju izročili na ljubljanski ortopedski kliniki, in sicer le dan pred njegovo operacijo na kolkih. Čez nekaj tednov pa ga nato čaka še zahtevna operacija selektivna dorzalna rizotomija (SDR), ki mu bo omogočila lažje gibanje. Kot nam pojasnita Peršakova, se mu bo sprostil mišični tonus, ki ga najbolj ovira pri napredku. »Da pa bo želja po samostojni korakih nekoč uresničena, ga čaka ogromno trdega dela in terapij,« nam še razložita in dodata, da nekaj terapij sicer pokrije zdravstvena zavarovalnica, v veliki večini pa jih je treba plačati.On je najin sonček in verjameva, da tudi zanj oziroma za nas posije sonce.
»Njegov dan je kar naporen. Poleg dela doma ga vsak teden vozimo na dodatne terapije v Pesnico, na obiske zasebne fizioterapevtke na domu, terapije in preglede v Ljubljani, delovne terapije v Slovenj Gradcu in sami izvajamo ogromno vadbe in dela za motoriko,« sta nam razlagala na začetku leta, ko smo prvič objavili dečkovo zgodbo. »Brez dodatnih terapij ni nič in le s trdim delom in odrekanjem se bo Anže lahko nekoč igral in tekal z otroki,« pa pravita danes in še, da kot oče in mama občudujeta Anžetovo voljo in željo, čeprav je včasih zanj zelo naporno. Vidiš namreč lahko, da ne zmore, a še kljub vsemu vztraja. »To daje motivacijo tudi nama in naju žene naprej, saj Anžetu želiva le najboljše. On je najin sonček in verjameva, da tudi zanj oziroma za nas posije sonce. Čeprav sije že zdaj, saj je imeti takšnega otroka nekaj neprecenljivega. Zaradi te izkušnje smo kot družina postali še bolj povezani,« skleneta Petra in Andrej.