Zgodbo pripoveduje 2300 buč (FOTO)

Ko smo se na predpraznično torkovo dopoldne odpravili pod Orliško pogorje, v Pavlovo vas pri Pišecah, nas je po poti spremljala gosta megla in zato negotovost, kako bomo lahko v objektiv fotoaparata ujeli jesensko bučno pravljico.

A dvomi so se razkadili, ko nas je tik pred ciljem pozdravilo s soncem obsijano in v pisane jesenske barve odeto Bizeljsko gričevje. Pri Bračunovih je bilo vzdušje še prijetnejše: zaradi toplega sprejema gostiteljev in domiselne bučne zgodbe, ob kateri se lahko starejši vrnejo v svojo mladost, mlajši pa spoznajo, kakšno je bilo življenje na kmetih nekoč, ko ga niso krojili zasloni in svetovni splet.

Marija in Milan Bračun ob Poldki in Poldeku

Matjaž, sin Marije in Milana, se znajde v vseh vlogah in z veseljem priskoči na pomoč, ko v Pavlovo vas pridejo obiskovalci, ki bi radi doživeli bučno zgodbo.

Možje so se po napornem delu srečali za pušenšankom.

Tokratna zgodba nosi naslov Drobna veselja na valovih spominov, ki sta jo sestavila Marija in Milan Bračun. Kar 2300 buč pripoveduje o preteklosti in mladosti, kjer je na primer otroku že en krof za pusta prinesel nepopisno veselje. V bučno zgodbo so denimo vpeti dogajanje za pušenšankom (vinotoč na prostem), veselje, ko je v vas prišel cirkus, ter pestro dogajanje na gasilskih veselicah. Del razstave je posvečen tudi Ansamblu Lojzeta Slaka, ki je pred tremi desetletji igral v Pišecah ob odprtju ceste.

»Vse te buče so zrasle na našem bučniku. Sprva sva jih z Milanom veliko dobila, celo kakšno kupila, danes pa so vse naše. Čez 250 različnih semen je že v naši semenski banki, večina je tukajšnjih, posavskih, smo pa semena dobili tudi iz tujine, celo iz Mehike. Buče se tu križajo, kar nam pride prav, saj tako zrastejo raznolike in je vsaka po svoje zanimiva,« pravi Marija.

Na bučni veselici igra tudi Ansambel Lojzeta Slaka, ki je pred tremi desetletji nastopil v bližnjih Pišecah ob odprtju ceste.

Pisana druščina

Vseh vrst in oblik!

Marija ob Lepejevem Pepeju, ki nosi gasilsko čelado njenega očeta.

Seveda je v nego buč, ko še rastejo na njivi, vpet tudi Milan: »Tudi vzgoja je neke vrste umetnost. Buče smo posadili v kakšnih 300 grmov, vsak je imel po nekaj sadik. Seveda je treba zemljo izdatno gnojiti, in ker je voluhar pridno uničeval sadike, smo te zaščitili z ovčjo volno.« Milan se je spomnil na številna zgodnja poletna jutra, ko sta morala na njivi pobirati rdeče polže, da niso uničili pridelka. Tudi po 500 sta jih nabrala kakšno jutro.

Runde, krofi in zajci

Bračunova sta se odločila, da je letošnja bučna pravljica zadnja v tako velikem obsegu. »Vsako leto sva starejša, oba jih imava čez 70, in treba je gledati tudi na zdravje. Prav tako se je njiva izčrpala, saj bi bilo treba kolobariti, a tega ne moremo, ker imamo le eno njivo,« razmišlja Marija, ki jo je zgodba okupirala za celo leto. Vsakič je namreč že za leto ali dve vnaprej vedela, kakšno zgodbo bo predstavila, to pa je zahtevalo zbiranje vsemogočih materialov in starin ter šivanje in sestavljanje. »Skoraj ni minil dan v letu, da ne bi šivala za bučno zgodbo. Pri tem so mi ogromno blaga in čipk pomagali zbrati prijatelji in bližnji,« je hvaležna Marija.

Iz buče je tudi ptič v gnezdu.

Posebna vpetost je potrebna tudi zdaj, ko je razstava na ogled, saj Bračunovi poskrbijo, da so gostje tudi postreženi in da je to prostor prijetnega druženja. Tudi po sto in več obiskovalcev na dan pride, od najmlajših do starejših. Pri tem je še kako dobrodošla pomoč sina Matjaža, ki se znajde v vseh vlogah.

Seveda je pri podajanju zgodbe nepogrešljiva Marijina pripoved. S takšnim žarom govori, da orosi marsikatero oko. Predaja zgodbe preteklosti, staršev in starih staršev, o dogajanju na vasi.

»Naši dedje in pradedje so se srečevali ob pušenšankih, šlo je za njihovo drobno veselje po napornem dnevu. Vsak je moral dati za rundo. Se je pa zgodilo, da je kdo celo posestvo zapil,« je misli nizala Marija in ob sprehodu med liki tokratne pravljice postala pri šemah. Pust je bil zanjo vsako leto posebno doživetje prav zaradi krofa. Na obraz si je kot deklica nataknila masko iz kartona in šla do prve sosede, kjer so pekli krofe: »Saj smo doma imeli za jesti, bele moke pa nismo imeli, da bi pekli krofe. Tega sem na pustni torek dobila pri teti Mimi, očetovi sestri. Že po poti domov sem kričala 'mama, dobila sem krof!'. Danes pa če maškari ponudiš krof, ga niti vzeti noče.«

Čarovnik iz cirkusa Kellners

Ko je bila še otrok, niso imeli televizije. »Bili smo zaplankani. In potem je v sosednjo vas, v Globoko, prišel češki cirkus Kellners. Z odprtimi usti smo gledali klovne, akrobate, čarovnike z zajci. Cirkusanti so imeli sina Zdeneka. Kakšnih 10 let je bil star. Bil je prisrčen, čudovit fant, kot nalašč za koketiranje s publiko,« se nasmehne Marija.

V spominih na otroštvo in mladost imajo posebno mesto gasilske veselice. Marija je iz bližnjega Dečnega sela. V tamkajšnjem gasilskem društvu, to letos praznuje okroglih 90 let, je bil ata kar 25 let blagajnik, in tudi Marija je bila, kot druge deklice z vasi, vpeta v določene aktivnosti pri pripravi veselic, na katerih so plesali na zvoke ene harmonike. Večkrat je morala držati šopek ob Lepejevem Pepiju (Jožetu Lipeju), ko je na veselici s svojim prodornim glasom vodil licitacijo. Takrat jo je opazil fant iz sosednje Pavlove vasi, ki je na veselico v Dečno selo prišel s kolesom. »Takrat sva z Milanom zaplesala in danes uradno pleševa že 52 let,« se nasmehne.

Zdenek iz češkega cirkusa ima posebno mesto v Marijinih spominih na otroštvo.

Seveda sta v bučni zgodbi pomembna lika znova Poldka in Polde, se pravi Marija in Milan, ki polna spominov sedita v parku in se sprašujeta, ali bo v prihodnosti ljudem tudi tako lepo, kot je bilo njuni generaciji, ali se bodo še znali pogovarjati, se družiti in smejati.

»Ali bo še kdo risal nasmehe na obraz, kot jih rišem jaz, za boljši jutri, za boljši svet okoli nas? In ali se bo še kdo spomnil nas, kot se jaz spomnim ljudi z vasi? Vsaka zgodba se enkrat konča, tako se bo nekega dne tudi najina. In ko pridejo k nam otroci, jim vedno rečem, naj napišejo svojo pravljico, takšno, da bodo nanjo nekoč ponosni.«