REPORTAŽA S TERASE
Zgodovinski dan tudi v prestolnici (FOTO)
Gostinci so odprli terase in vrtove. Za mizo so bili ljudje pripravljeni celo stati v vrsti.
Odpri galerijo
Bar Arkade na osrednji tržnici je tradicionalno eno najbolj zanimivih zbirališč. Fotografije: Dejan Javornik
V soboto so gostinci po vsej državi končno sprejeli goste na terasah in na vrtovih lokalov, k skoraj prazničnemu dogodku pa je pripomoglo tudi očarljivo vreme. Tudi Ljubljano so tako po večmesečnem spanju preplavili polhi, lačni in žejni posedanja, kofetkanja, vinčkanja, pirčkanja ...
Že navsezgodaj je bilo moč opaziti, da so se začeli polniti lokali, družabna omrežja pa so bila glede na videno iz minute v minuto samo še bolj nabita s sporočili in fotografijami, na katerih so se pojavljali domala eni in isti prizori: ob rogljičku in kavi še do ušes nasmejan(a) Ljubljančan(ka). Nekateri so govorili celo o zgodovinskem dnevu.
V takšnem vzdušju je bilo le vprašanje časa, kdaj bo napočil trenutek, ko je bilo karantene in omejitev na lepem tudi neuradno konec: spočetka zadržani gostje so postali že čez nekaj trenutkov sproščeni in samozavestni, naj ne zamerijo, če jim rečemo, da so bili videti kot kakšni simpatični, a pozabljivi lumpki. Gorjače, ki bi jih udarila po tilniku, se niso več bali. Zdaj so zunaj in sedijo in prav nihče jih ne more več ujeti.
Na osrednji ljubljanski tržnici je mrgolelo ljudi. Kot psički so delali počepe, stegovali tačke, se zahvaljevali natakarjem in plačevali zapitek. Med njimi se je trlo tudi znanih in manj znanih, Janez Cetin, denimo, pa je na ta zgodovinski dan pripeljal kar svojega nanduja, nekakšnega naslednika noja.
V Ljubljani je eden od natakarjev v kavarni Zvezda občutke ob sprejemu prvih gostov po šestih mesecih zaprtja opisal »kot trenutek pred zmenkom s punco«. Ter nadaljeval: »Danes imam res kar malo treme ...« Med številnimi gosti pa je opažal, da so na odprtje že komajda čakali, kar malo groteskno pa je vseeno bilo, da so bili pripravljeni za svojo mizo celo stati v vrsti. Pa to ni bilo samo v Zvezdi, sploh ne, tako je bilo tudi pri Čoklu, lokalu z menda najboljšo kavo, kjer so le stežka sledili vsem naročilom, tako je bilo še marsikje.
Že navsezgodaj je bilo moč opaziti, da so se začeli polniti lokali, družabna omrežja pa so bila glede na videno iz minute v minuto samo še bolj nabita s sporočili in fotografijami, na katerih so se pojavljali domala eni in isti prizori: ob rogljičku in kavi še do ušes nasmejan(a) Ljubljančan(ka). Nekateri so govorili celo o zgodovinskem dnevu.
Makalonca: dovoljena je le strežba ob mizah in ob upoštevanju predpisane razdalje.
V takšnem vzdušju je bilo le vprašanje časa, kdaj bo napočil trenutek, ko je bilo karantene in omejitev na lepem tudi neuradno konec: spočetka zadržani gostje so postali že čez nekaj trenutkov sproščeni in samozavestni, naj ne zamerijo, če jim rečemo, da so bili videti kot kakšni simpatični, a pozabljivi lumpki. Gorjače, ki bi jih udarila po tilniku, se niso več bali. Zdaj so zunaj in sedijo in prav nihče jih ne more več ujeti.
Ljubljano so po večmesečnem spanju preplavili ...
Vse bolj na glas so modrovali tudi o času, ki je za njimi. O cepljenju, si že in kdaj boš na vrsti? Nekateri so še vedno premlevali tudi o 174 dneh, kolikor dolgo smo bili podvrženi policijski uri, ter o liderju, ki je bil leta 2014 na Dobu zaprt 176 dni, za kar je bil pozneje oproščen. »Mar nam je res tako dobrohotno podaril ta dva dneva?« je vprašal nekdo. Ter pri priči pozabil, da smo bili tako dolgo omejeni in zaprti pravzaprav zaradi nas samih.Jutranja kava je spet dovoljena.
Na osrednji ljubljanski tržnici je mrgolelo ljudi. Kot psički so delali počepe, stegovali tačke, se zahvaljevali natakarjem in plačevali zapitek. Med njimi se je trlo tudi znanih in manj znanih, Janez Cetin, denimo, pa je na ta zgodovinski dan pripeljal kar svojega nanduja, nekakšnega naslednika noja.
Janez Cetin in njegov dolgovrati sopotnik na ljubljanskih ulicah
V Ljubljani je eden od natakarjev v kavarni Zvezda občutke ob sprejemu prvih gostov po šestih mesecih zaprtja opisal »kot trenutek pred zmenkom s punco«. Ter nadaljeval: »Danes imam res kar malo treme ...« Med številnimi gosti pa je opažal, da so na odprtje že komajda čakali, kar malo groteskno pa je vseeno bilo, da so bili pripravljeni za svojo mizo celo stati v vrsti. Pa to ni bilo samo v Zvezdi, sploh ne, tako je bilo tudi pri Čoklu, lokalu z menda najboljšo kavo, kjer so le stežka sledili vsem naročilom, tako je bilo še marsikje.
