Zgradil novo hišo, vzel mu jo je plaz
Andrej Kapl iz Dražen Vrha v občini Sveta Ana bo pred koncem leta dopolnil 94 let. Z nami je delil svojo življenjsko zgodbo, polno zanimivih, nenavadnih in danes nepredstavljivih situacij. Kljub častitljivim letom je čil ter zdrav, tako da še vedno poprime za kakšno lažje opravilo na domačiji, kjer jesen življenja po smrti žene Marije leta 2017 preživlja s sinom Viktorjem in njegovo družino. Rad poklepeta o svojem pestrem življenju, po katerem bi lahko gotovo posneli filmsko uspešnico.
S hujšanjem se je rešil vojske
Andrejeva zgodba se je začela 25. novembra 1928 v vasi, kjer živi še danes, le da kakšno hišo ali dve višje v takrat še samostojni majhni občini Dražen Vrh. Poleg Andreja sta se v družini rodila še Viktor (1924) in Marija (1926). »Imeli smo okoli pet hektarjev zemlje, dve kravi, kakšnega telička in nekaj prašičev. Spomnim se, da smo njive orali s kravjo vprego; oče je bil za plugom, otroci pa smo morali voditi živali. Doma smo pridelali nekaj pšenice, krompirja in koruze, dovolj, da smo lahko preživeli,« se spominja Andrej, ki je kljub delu na kmetiji obiskoval šolo. Naredil je pet razredov slovenske in dva razreda nemške šole pri Sv. Ani. Ko je kot 15-letnik leta 1943 končal šolanje, je že dobil delavsko knjižico. »Takrat je bilo v navadi, da so otroci iz številnejših družin hodili služit na druge kmetije. Na srečo sem lahko s sestro, ker je brat moral v vojsko, ostal doma. Leta 1944 sem tudi sam dobil poziv, da moram v nemško vojsko. Ker mati ni želela, da gre od hiše še drugi sin, mi je svetovala, naj nekoliko manj jem. In res, v naslednjih dneh sem precej shujšal, in ko sem moral pred komisijo, so mi odhod v vojsko prestavili za eno leto. Takrat je že bilo konec vojne,« razlaga sogovornik.
Ker mati ni želela, da gre od hiše še drugi sin, mi je svetovala, naj nekoliko manj jem.
Ker je imel delavsko knjižico, je moral pomagati pri gradnji vaških cest. Nekaj je zaslužil, tako da si je lahko že leta 1943 kupil kolo. »V tistih časih smo ravno v moji vasi urejali cesto. Prekopali smo ogromne količine zemlje, ki so jo kmetje, tisti, ki so imeli vole, odvažali na vozovih,« razlaga Andrej, ki je hodil z očetom čevljarjem na tako imenovane štere po vasi, na katerih sta sosedom, znancem in drugim čevlje izdelovala kar na domu. S čevljarsko obrtjo se je družina preživljala tudi po osvoboditvi. Leta 1948, ko je moral v vojsko, bil je med prvimi rekruti v tedanji Jugoslaviji, je tudi čevljarska obrt začela izgubljati pomen. Primanjkovalo je materiala, zlasti usnja, tedanja usnjarna Pirih v Lenartu, ki je krojila živalske kože, je propadla. V JLA je bil pri konjenici. Sprva je četa samo čistila konjske hleve, nato so morali tudi na konje.
»Zame je bilo to prvič. Spomnim se, da sem moral zajahati kobilo in se z njo odpraviti do bližnjega potoka na napajanje. Že takoj pri izhodu iz konjušnice sem skoraj padel z nje, ko pa je pri zapornici skočila čez ograjo, sem padel s kobile na hrbtenico in negiben obležal. Takoj so me odnesli v ambulanto, kjer so ugotovili, da so bile poškodbe tako hude, da nisem bil več sposoben služenja vojske. Premestili so me v bolnišnico v Zagreb, kjer so mi povedali, da bom moral na postelji z deskami ležati dve leti, kar se je tudi zgodilo v bolnišnici Lovran, kjer sem ležal ves v mavcu. Tedensko so mi opravljali punkcije, hrano so mi v žile vbrizgavali prek injekcij. Usnjeni steznik, ki je podpiral mojo hrbtenico, sem moral še kakšno leto nositi doma, še danes ga hranim na podstrešju, sem pa po poškodbi popolnoma okreval.«
94 let bo dopolnil konec leta.
Ko se je vrnil domov, si je začel iskati življenjsko partnerico. Všeč mu je bila soseda Marija, s katero se je poročil in zaživel na njeni kmetiji. Tista hiša ni bila v najboljšem stanju, zato sta se odločila, da bosta zgradila novo. Andrej se je zaposlil v Cestnem podjetju Maribor in že po dveh letih nabavil ves potreben, sicer rabljen material. Iz njega so pod bližnjim klancem postavili drugo hišo, katere del je jeseni 1962 zaradi obilnega deževja odnesel zemeljski plaz. S finančno in materialno pomočjo občine in podjetja, kjer je bil zaposlen, so hišo za silo sanirali. Nato pa se je ponudila priložnost, da kupi staro hišo na lokaciji, kjer živijo še danes.
