Zibelka brez joka

KRŠKO – Nikita Blatnik je mama, ki je morala sprejeti težko odločitev. Njen Aleksander je za vedno zaprl oči, še preden je ugledal luč tega sveta. Še preden bi svoja pljuča prvič napolnil z zrakom. Svojo zgodbo, ki je za vedno zaznamovala njeno življenje in življenje njenih bližnjih, je javnosti zaupala na dogodku TedX v Krškem, tudi zato, ker si želi, da mrtovorojenost preneha biti tabu.

Nikita je pri 19 letih kljub kontracepciji zanosila. S partnerjem sta se bila pripravljena odreči marsičemu in se odločila, da bosta otroku omogočila vse, kar bo v njuni moči. Vse sta pripravila zanj, a začetni evforiji je po mesecih sledil šok, zibelka brez joka.
 

Huda bolečina

Aleksander je na svet prišel 15. januarja 2016. S partnerjem sta se odločila za prekinitev nosečnosti zaradi hudih nepravilnosti, nezdružljivih z življenjem. Zakaj tega niso ugotovili prej, ne bo nikoli vedela. Ve pa, da če bi se odločila drugače, bi bil danes priklenjen na posteljo, z nezmožnostjo uriniranja, odvajanja blata, hranjenja, čeprav bi bili njegovi možgani in um normalno razviti.

Nikita je povedala, da je postopek umetne prekinitve zelo boleč. Ne fizično, ampak psihično. Najprej je bilo treba napisati prošnjo za prekinitev nosečnosti, po prihodu v ljubljansko porodnišnico pa se je zavedla, da bo domov odšla sama. »Prvi dan otroku ustavijo srce. Z iglo prebodejo tvoj trebuh, gredo do srčka, vbrizgajo tekočino in mu ga s tem ustavijo. Nato sledi sprožitev poroda. Kako dolgo bo trajalo, nihče ne ve. Jaz sem Aleksandra rodila naslednji dan. Ko sva ga dobila v roke, sva bila srečna. Skupaj smo preživeli dve uri, pestovala sem ga, se mu posvetila in mu povedala vse, kar bi ga čakalo na tem svetu. Če me danes vprašate, bi bil tudi ves dan. Hvaležna sem obporodni spremljevalki, ki je poskrbela, da imam danes veliko slik, spominov, npr. odtise rok in nogic,« pripoveduje Nikita. Potem pa je sledila težka odločitev: kako se posloviti od otroka. Žalujoči starši imajo na izbiro skupinski raztros ali individualni pokop. S partnerjem sta izbrala individualni in ta odločitev se ji zdi danes pravilna.
 

Vprašanja brez odgovora

Po žalostnem dogodku so se Nikiti zastavljala številna vprašanja. Zakaj ravno njen otrok? Kaj je naredila narobe? Bi bi bilo boljše, če bi umrla skupaj z njim? Jo je bog kaznoval, ker je naredila kaj narobe? »Vsako žalovanje je težko. Ob izgubi otroka pa še toliko večje. Nihče ne pričakuje, da bo otrok umrl pred njim. Toliko, kot nas je angelskih staršev, toliko je načinov za življenje.« Sama je najprej odšla v svoj rodni kraj. Najbolj ji je pomagalo, da so ji bili bližnji pripravljeni prisluhniti, ko je želela govoriti o Aleksandru, in da so jo pustili pri miru, ko je potrebovala čas zase. A ob vrnitvi domov jo je čakala še ena težka naloga: pospraviti pripravljene stvari za Aleksandra. Da je naredila ta korak, je potrebovala kar nekaj časa. Kasneje je na facebooku poiskala še skupinico Žalujoči starši in Angelske mamice (žalujoče mamice), kjer je spoznala Petro Urek, ustanoviteljico društva Solzice. Ta ji je s pogovori pomagala prebroditi velike stiske.

​Nov zagon

Nikita se je kasneje s partnerjem odločila za nakup psa, kar ji je dalo nov zagon. Vrnila se je v šolo, dokončala izpite in dobila prvo službo. »Vsi starši žalujejo drugače. Nekaterim pomaga sprehod v naravi, drugim izdelovanje kakšnih izdelkov, včasih pa ne preostane drugega, kot da si poiščemo zdravniško pomoč in posežemo po zdravilih, antidepresivih. Vsekakor pa je najpomembnejše to, da se, ko začutiš bolečino, zapreš v sobo, obudiš spomine, se preprosto zjočeš in si vzameš čas za žalovanje.«

​Najbolj jo je prizadel stavek ...

Na leto je v Sloveniji okoli 150 mrtvorojenih otrok. Kljub dobi interneta se okolica še vedno ne zna odzvati, če nekdo od bližnjih ali prijateljev izgubi otroka. »Nehote izrečejo besede, ki žalujočega močno prizadenejo. Mene je najbolj prizadel stavek: 'Saj sta še mlada, saj bosta še imela otroke.' Ja, saj sva še mlada, ampak nič ne bo povrnilo ali nadomestilo Aleksandra. Pod srcem sem ga nosila osem mesecev, burno spremljala njegov razvoj, pripravila vse za njegov prihod in noben naslednji otrok ga ne bo nadomestil. Stavek, ki ga radi izrečemo, je tudi, da čas celi rane. Bolečina ob izgubi otroka je tako velika, da je tudi vsemogočni čas ne more vzeti. Vsakodnevno se spominjamo svojih otrok, kakšni bi bili, kaj bi radi jedli, kaj bi jih v življenju veselilo ... In čas tega ne bo odvzel. Če ste torej v stiku z žalujočim staršem, stopite do njega, mu izrecite sožalje. Včasih pomeni topel objem več kot zgolj besede. Povabite nas na kavo. Vprašajte nas, kako smo. Mi bomo svojo bolečino zmogli premagati, in če bomo mi zmogli premagati svojo bolečino, vi lahko zberite pogum in pristopite do nas.«

Vsako leto se 15. oktobra obeležuje mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. V ta namen starši na balone napišejo sporočilca in jih pošljejo za mavrico, kjer so njihovi otroci.
​
​»Danes moja družina šteje šest članov. Jaz, Uroš, Katjuška, Miša, Aleksander in Leni. Z družinico hodimo na grob, prižgemo Aleksandru svečko. Ko bosta punčki večji, jima bom povedala, da imata bratca, ki ju čuva,« se je zaupala Nikita. »Spomnite se naših otrok in naj mrtovorojenost preneha biti tabu.«