Živa legenda brez pokojnine in dodatka
Franjo Izlakar je osvojil prvo paraolimpijsko medaljo za Slovenijo. Mariborčan se zdaj bori z boleznijo, preživeti mora z borno penzijo.
Odpri galerijo
Franjo Izlakar je 18 let pridno delal v Mariboru. FOTO: Drago Perko
V teh težkih dneh so ostareli in bolni še ranljivejši. Z zdravstvenimi in birokratskimi mlini se mora žal boriti tudi 53-letni Franjo Izlakar, živa legenda, predvsem pa mož, ki se lahko pohvali s šestimi paraolimpijskimi medaljami (tremi zlatimi, dvema srebrnima in bronom).
Na paraolimpijskih igrah v Barceloni je osvojil sploh prvo paraolimpijsko medaljo za Slovenijo, v treh dneh je postal paraolimpijski prvak v suvanju krogle in metu diska; pri krogli je z dosežkom 12,82 metra postavil svetovni in olimpijski rekord, pri disku pa se je zadovoljil z rekordom iger (37,34). Svetovni rekord pri suvanju krogle je zdržal do leta 2009! Franjo je naredil veliko za to Slovenijo, danes pa pogreša, da država stori kaj zanj. Pričakuje le to, kar mu pripada. Nič več, nič manj.
»Od 17. aprila 2018 sem že v bolniškem staležu,« pove Franjo, ki se je rodil v Limbušu, zadnjih 18 let je bil zaposlen na Športni zvezi Maribor, prej je bil celo desetletje brezposeln. Na ŠZ Maribor je delal kot administrator, urejal je spletne strani in skrbel za družabna omrežja. Ob tem pohvali Tomaža Barado, ki mu v Mariboru stoji ob strani. »Imel sem rane na nogi, bil sem operiran na dermatološki, saj so bile rane na ahilovi tetivi, en mesec so potrebovali, da so me uredili na plastičnem oddelku. Potem sem hodil na previjanje, vmes pa dobil biološko zdravilo na gastro oddelku. A so po drugi aplikaciji opazili, da slabo vpliva na rane,« nadaljuje Franjo, ki ga je začela obiskovati patronažna sestra, da je skrbela za njegove rane.
Izlakar v Mariboru živi od leta 1987. Šport invalidov je spoznal v Kamniku, kjer je obiskoval osnovno šolo v centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje. Tja je šel zaradi cerebralne paralize, skupine neprogresivnih motenj gibanja in telesne drže (težave ima z levo stranjo), posledice možganskih okvar. Dobil jih je ob porodu, ko se porodničar ni pravočasno odločil za carski rez. V Kamniku je nad mladino pri športni vzgoji bdel Rajko Vute, ki je Franja leta 1977 usmeril v atletiko. Profesor mu je že takrat preroško napovedal, da bo enkrat as svetovnega formata. Tako dobro mu je šlo, da je bil leta 1980 že v jugoslovanski reprezentanci za paraolimpijske igre v nizozemskem Arnhemu. Preostalo je bleščeča zgodovina.
Še naprej je jemal biološko zdravilo, a se učinki niso popravili. Od junija 2018 desne noge ne čuti, zelo mu dreveni, zato težko hodi. »Vmes sem zbolel, pojavila se je crohnova bolezen,« nadaljuje svojo kalvarijo. Po domače povedano: crohnova bolezen spada med kronične vnetne črevesne bolezni, ki povzročajo nenehno ponavljajoče se trebušne krče in diarejo. »Stanje se je naglo poslabšalo, vrstile so se slabosti, driska ... Pritisk je tako padel, da so me komaj rešili. Tri tedne sem bil v bolnišnici. Doma ni bilo lahko, sam sem, dobil sem plenice, drugače ni šlo. Rane so se spet pojavile na nogah,« nadaljuje Franjo, ki mu je stisko lajšala patronažna sestra, težave pa so se nadaljevale tudi leta 2019, ko so mu diagnosticirali še težave v ožilju. Letos je že opravil kolonoskopijo, dobil je novo biološko zdravilo, 15. aprila ga čaka drugi odmerek.
»Težko hodim, skoraj sem nepokreten,« tarna Franjo, ki je pred dnevi dobil obvestilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da bi moral spet v službo. »A enostavno ne zmorem,« iskreno pove Franjo, ki je bil dvakrat pred komisijo, ki bi prižgala zeleno luč za predčasno upokojitev! A so mu prvič dejali, da zdravljenje še ni končano, v drugo pa so mu predpisali, da lahko dela po štiri ure.
Težko mu je, preživeti mora z okoli 500 evri, dve tretjini požrejo položnice. Boli ga, ker ve, da mu pripada več! Predvsem pa dostojno življenje. Slovenija svojim državljanom omogoča, da pridobijo dodatek k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Dodatke so uzakonili leta 2017, projekt je vodil Peter Vilfan in si prizadeval, da se to zakonsko uredi. Gre za posameznike, ki so s svojim delom in izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispevali k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, hkrati pa so uživalci pokojnine po splošnih predpisih (starostna pokojnina, invalidska pokojnina, pokojnina iz tujine).
Tudi Franjo s svojimi uspehi spada v to kategorijo. A ker je še vedno v delovnem razmerju, mu dodatek ne pripada! Če ga upokojijo, bi ga dobil. In končno dostojno zaživel. Ker si to preprosto zasluži. Izlakar je leta 2012 dobil najvišje državno priznanje za šport, Bloudkovo nagrado.
Skoraj dve leti je že na bolniški. FOTO: Osebni arhiv
Bolezen na bolezen
»Od 17. aprila 2018 sem že v bolniškem staležu,« pove Franjo, ki se je rodil v Limbušu, zadnjih 18 let je bil zaposlen na Športni zvezi Maribor, prej je bil celo desetletje brezposeln. Na ŠZ Maribor je delal kot administrator, urejal je spletne strani in skrbel za družabna omrežja. Ob tem pohvali Tomaža Barado, ki mu v Mariboru stoji ob strani. »Imel sem rane na nogi, bil sem operiran na dermatološki, saj so bile rane na ahilovi tetivi, en mesec so potrebovali, da so me uredili na plastičnem oddelku. Potem sem hodil na previjanje, vmes pa dobil biološko zdravilo na gastro oddelku. A so po drugi aplikaciji opazili, da slabo vpliva na rane,« nadaljuje Franjo, ki ga je začela obiskovati patronažna sestra, da je skrbela za njegove rane.
Izlakar v Mariboru živi od leta 1987. Šport invalidov je spoznal v Kamniku, kjer je obiskoval osnovno šolo v centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje. Tja je šel zaradi cerebralne paralize, skupine neprogresivnih motenj gibanja in telesne drže (težave ima z levo stranjo), posledice možganskih okvar. Dobil jih je ob porodu, ko se porodničar ni pravočasno odločil za carski rez. V Kamniku je nad mladino pri športni vzgoji bdel Rajko Vute, ki je Franja leta 1977 usmeril v atletiko. Profesor mu je že takrat preroško napovedal, da bo enkrat as svetovnega formata. Tako dobro mu je šlo, da je bil leta 1980 že v jugoslovanski reprezentanci za paraolimpijske igre v nizozemskem Arnhemu. Preostalo je bleščeča zgodovina.
Še naprej je jemal biološko zdravilo, a se učinki niso popravili. Od junija 2018 desne noge ne čuti, zelo mu dreveni, zato težko hodi. »Vmes sem zbolel, pojavila se je crohnova bolezen,« nadaljuje svojo kalvarijo. Po domače povedano: crohnova bolezen spada med kronične vnetne črevesne bolezni, ki povzročajo nenehno ponavljajoče se trebušne krče in diarejo. »Stanje se je naglo poslabšalo, vrstile so se slabosti, driska ... Pritisk je tako padel, da so me komaj rešili. Tri tedne sem bil v bolnišnici. Doma ni bilo lahko, sam sem, dobil sem plenice, drugače ni šlo. Rane so se spet pojavile na nogah,« nadaljuje Franjo, ki mu je stisko lajšala patronažna sestra, težave pa so se nadaljevale tudi leta 2019, ko so mu diagnosticirali še težave v ožilju. Letos je že opravil kolonoskopijo, dobil je novo biološko zdravilo, 15. aprila ga čaka drugi odmerek.
6 paraolimpijskih medalj je osvojil za Slovenijo.
»Težko hodim, skoraj sem nepokreten,« tarna Franjo, ki je pred dnevi dobil obvestilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da bi moral spet v službo. »A enostavno ne zmorem,« iskreno pove Franjo, ki je bil dvakrat pred komisijo, ki bi prižgala zeleno luč za predčasno upokojitev! A so mu prvič dejali, da zdravljenje še ni končano, v drugo pa so mu predpisali, da lahko dela po štiri ure.
Zakaj mu je ne dajo?
Težko mu je, preživeti mora z okoli 500 evri, dve tretjini požrejo položnice. Boli ga, ker ve, da mu pripada več! Predvsem pa dostojno življenje. Slovenija svojim državljanom omogoča, da pridobijo dodatek k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Dodatke so uzakonili leta 2017, projekt je vodil Peter Vilfan in si prizadeval, da se to zakonsko uredi. Gre za posameznike, ki so s svojim delom in izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispevali k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, hkrati pa so uživalci pokojnine po splošnih predpisih (starostna pokojnina, invalidska pokojnina, pokojnina iz tujine).
Izlakar je leta 2012 dobil najvišje državno priznanje za šport, Bloudkovo nagrado.
Tudi Franjo s svojimi uspehi spada v to kategorijo. A ker je še vedno v delovnem razmerju, mu dodatek ne pripada! Če ga upokojijo, bi ga dobil. In končno dostojno zaživel. Ker si to preprosto zasluži. Izlakar je leta 2012 dobil najvišje državno priznanje za šport, Bloudkovo nagrado.
