Živinozdravnik, ki je zbiral starine (FOTO)
Konec tega meseca bodo v Medobčinskem muzeju Kamnik pripravili razstavo o 130-letnici Sadnikarjeve zbirke v Kamniku. Pripravlja jo Zora Torkar, direktorica muzeja, v sodelovanju z družino Sadnikar.
Stare meščanske hiše na Šutni v Kamniku so stisnjene druga ob drugo. Veliko znamenitih mož in žena se je rodilo tu ali so se sem preselili in tu živeli vse do konca do svojega življenja. Na to opozarjajo številne spominske plošče; na hiši s številko 33 je plošča v spomin na velikega kamniškega moža Josipa Nikolaja Sadnikarja. Po poklicu je bil živinozdravnik, znan pa je bil tudi kot strastni zbiratelj starin, in iz te strasti je nastal eden najbolj nenavadnih muzejev pri nas. Sadnikarjeva muzejska zbirka v Kamniku, poznana tudi kot Sadnikarjev muzej, je najstarejša, najbogatejša in najpomembnejša zasebna muzejska zbirka pri nas. Kamniški veterinar dr. Josip Nikolaj Sadnikar jo je za javnost odprl leta 1893. Leta 1937 je dr. Sadnikar postal častni meščan Kamnika.
Več kot 3000 predmetov
V dobrih 60 letih delovanja je zbral več kot 3000 različnih predmetov velike zgodovinske in kulturne vrednosti, pomemben delež pa je s svojim dragocenim porcelanom in kristalom dodala še njegova žena. Pretežni del zbirke sestavljajo hladno srednjeveško orožje, razni sakralni predmeti, stari ključi ter okovja za kmečke skrinje in vrata, stilno pohištvo, porcelan, barvasti in brušeni kozarci, posoda, dragocene slike in kipi ter druga umetniška dela, knjige, vezenine, avbe narodnih noš, ure, svetila, hišni izveski, panjske končnice, od arheoloških najdb pa okostje jamskega medveda. Leta 1964 je občina Kamnik odkupila, bolje rečeno podržavila z minimalno odškodnino velik del zbirke. Ta del zbirke, skoraj 1500 eksponatov, je zdaj v Medobčinskem muzeju Kamnik in je občasno na ogled obiskovalcem. Med predmeti je veliko izjemnih dragocenosti, denimo Dalmatinovi deli Pentatevh in Biblija, prva izdaja vseh Valvasorjevih del iz leta 1689, bronasti kip boga Jupitra iz časov Rimljanov in stražarja božjega groba, dva lesena kipca iz 16. stoletja iz mekinjskega samostana.
Sadnikar je živel v prelomnem obdobju, polnem nenehnih sprememb. Rodil se je 5. decembra 1863, torej v razcvetu avstro-ogrske monarhije. Čeprav si je mladi Josip Nikolaj želel študirati slikarstvo, v družini za to niso imeli pravega posluha. Mama mu je rekla, da zaradi pomanjkanja denarja ne bo mogel dokončati gimnazije. Zagotovila mu je, da mu bo našla štipendijo, saj so ob koncu 19. stoletja vse bolj iskali veterinarje. Bila je odločna: »Pepe (tako ga je klicala) ne bo šel za malarja!« Tako mu je ob pomoči kuharice škofa Pogačarja zagotovila štipendijo za študij veterine na Dunaju in leta 1886 je postal veterinar. Mama mu je zagotovila spodobno delo, pri katerem je dobro zaslužil. Na terenu, pri kmetih, je našel veliko zanimivih starih predmetov, s katerimi so marsikdaj plačali njegovo delo.
»V srcu je bil še vedno umetnik in slikar,« je pripovedoval živinozdravnikov zdaj že pokojni sin dr. Niko Sadnikar. »Zato je rad podpiral mlade umetnike, ki so imeli velik smisel za slikarstvo ali kiparstvo. Pomagal je kiparju Svetoslavu Peruzziju, Hinku Smrekarju, Maksu Koželju, o podpori Maksimu Gaspariju pa že tako vemo veliko zgodb.« Ko je že veliko zaslužil, se je Sadnikar vse pogosteje družil s slovenskimi slikarji. Posebno je cenil sošolca Ferda Vesela in Ivano Kobilca. Ostali so povezani skoraj do konca življenja. Ivana Kobilca je študirala na Dunaju, v Münchnu in Parizu. Ko je šel Sadnikar leta 1882 na študij veterine na Dunaj, sta bila Ferdo in Ivana že tam. Ko je mladi živinozdravnik še služboval v Črnomlju, ga je Vesel redno obiskoval in se zadržal pri njem tudi ves mesec. Sadnikar ga je navdušil za starine, zaradi prezaposlenosti s svojim veterinarskim delom pa ni mogel obiskovati domačij; v Beli krajini je bilo veliko najrazličnejših vezenin. Zbiranje teh vezenin je zaupal Ferdu Veselu, ki je nabral tudi več kot dvesto let stare primerke.
V srcu je bil še vedno umetnik in slikar.
Restavriral na svoje stroške
Kot veterinar je imel Sadnikar veliko stikov z ljudmi na deželi, saj ni hodil samo po kmetijah, ampak je obiskoval tudi številne graščine, na primer Križ in Kolovec. Veliko starin je dobil v graščini Zalog pri Moravčah, ki je med drugo vojno pogorela. Na gradu Križ je po naključju dobil zelo star meč z letnico 1594, prenesen je bil s Starega gradu. To je bil meč za obglavljanje; Kamnik je imel namreč zunaj mestnega obzidja, na današnjem Trgu talcev, morišče. Drugo morišče je bilo blizu graščine Križ v Podgorju, kjer še danes stoji krvavo znamenje iz 16. stoletja. Ko je Sadnikar prišel v Kamnik, je bilo znamenje v zelo slabem stanju in ga je na svoje stroške restavriral.
V prvi svetovni vojni je Sadnikar kot veterinar nabavljal seno in živali za zakol, predvsem za soško fronto. Območje Domžal, Jarš in Kamnika je bilo zaledje soške fronte, torej je bil mobiliziran kot veterinar za nabavo. Ker je bil slovensko usmerjen, so ga po vojni imenovali za sreskega veterinarja. Tako je dopolnil kar 41 let službe. Leta 1926 se je upokojil, star je bil 63 let. Umrl je v Kamniku 4. novembra 1952.
Na terenu, pri kmetih, je našel veliko zanimivih starih predmetov, s katerimi so marsikdaj plačali njegovo delo.
