POGOVOR
»Življenja pravosodnih policistov so seveda ogrožena«
Po grožnji, ki smo jo prejeli v uredništvo, da utegne v zaporih priti do požigov in klanja, smo se pogovarjali s predsednikom Sindikata državnih organov Slovenije (SDOS) Frančiškom Verkom.
Odpri galerijo
Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenije (SDOS). FOTO: Tomi Lombar, Delo
Prek facebooka smo prejeli elektronsko sporočilo, v katerem pisec zahteva odstop gospoda Jožeta Podržaja (op. p. vlada ga je danes razrešila dolžnosti), višje plače zapornikov, cenejši telefon in boljše vzmetnice. »Prosim da se upoštevajo te zahteve in vse, kar je napisano. Če ne, bomo začeli požigati zapore, celice, vse, kar se da. In imamo tudi nabrušene nože za klanje,« piše avtor pisma.
Plačilo dela zapornikov je resnično sramotno, saj država za 1 uro dela obsojenca v proizvodnji gasilske opreme nemškemu lastniku JMV Fire, d. o. o., računa le do 1,5 evra bruto. Za to ceno uprava zapora prodaja delo obsojenca, pri tem pa stroške medicine dela, zdravstvenega zavarovanja, oblačil in varovanja poravnava iz sredstev državnega proračuna. Kar se tiče groženj z »nabrušenimi noži« in s požiganjem celic, jih je treba upoštevati, a vendar sem prepričan, da tako radikalnih korakov obsojencev še ne bo.
Ali so po vašem mnenju življenja pravosodnih policistov ogrožena?
Življenja pravosodnih policistov so seveda ogrožena, ker jih je občutno premalo, saj veliko spremstev zunaj zaporov (na sodišča, v zdravstvene ustanove, varovanja v zdravstvenih ustanovah) opravi en pravosodni policist. Pravosodni policisti niso deležni rednih usposabljanj iz borilnih veščin, prepogosto so nespočiti, saj spremstva zapornikov zunaj zaporov opravljajo tudi tisti, ki svoje delo opravljajo tako podnevi kot ponoči, opravljajo nadure oziroma delajo vsakič, ko jih nekdo pokliče na delo. Tako neenakomerno razporejen delovni čas ubija bioritem in škoduje zdravju ter onemogoča normalno socialno življenje pravosodnih policistov.
Kako se zaposleni soočajo s takimi grožnjami?
Neredke so grožnje pravosodnim policistom, ko ti opravljajo naloge varnosti, še posebej ko zapornikom odvzamejo nedovoljene tehnične predmete in omamne substance, ki jih ti ne smejo imeti pri sebi. Ena od groženj pravosodnim policistom je tudi navodilo, da ponoči skozi lino v vratih ne smejo posvetiti v bivalne prostore zapornikov. To navodilo ostaja tudi po pobegu dveh pripornikov iz ZPKZ Koper. V splošnem smislu življenje pravosodnih policistov in drugih zaporskih uslužbencev ogroža stalno zmanjševanje posadk pravosodnih policistov oziroma utrujenost le-teh, saj pri tej divji dinamiki razporejenega dela enostavno nimajo časa, da bi si odpočili.
Kako resno je treba jemati take grožnje?
Vsako grožnjo z maščevanjem je treba jemati z vso resnostjo, kajti zaporniki z močnimi asocialnimi lastnostmi za svoje težave in kršitve vedno, vedno krivijo druge, zato svoje povsem neutemeljene zahteve ponavadi podkrepijo z grožnjami, ki jih velikokrat tudi uresničijo, kar sem izkusil tudi na lastni koži, saj me je znani nasilnik napadel, ko sem bil z družino v naravi na pikniku.
So razmere v slovenskih zaporih res tako slabe?
Bivalne in socialne razmere v slovenskih zaporih na splošno niso slabe, ko gre za skrb države za zapornike, po drugi strani pa država ne goji enake skrbi za pravosodne policiste in druge zaporske uslužbence, ki svoja dela in naloge opravljajo neposredno v razmerju do pripornikov, obsojencev in mladoletnikov v prevzgojnem domu. Razen ZPKZ Dob in ZPKZ Koper so vse ostale zgradbe zaporov neprimerne za normalno, zdravo in varno bivanje ter zagotavljanje dela zapornikom, kar seveda velja tudi za zaporske uslužbence, ki z njimi delijo povsem isti delovni in življenjski prostor. Zadnji odmevni dogodki kažejo na neustrezna varnostna navodila in varnostne ocene nevarnih zapornikov, ki imajo neželene posledice, predvsem pri napadu na pravosodnega policista v ZPKZ Dob. Za slabe razmere v slovenskih zaporih so seveda krivi upravitelji zaporov, ki niso znali oziroma hoteli ministrov za pravosodje in posameznih vladnih garnitur prepričati, da 30 let nenehnega nadurnega dela pravosodnih policistov ni neko občasno in neodložljivo delo, ki ga predvideva Zakon o delovnih razmerjih, temveč da gre za nadomeščanje rednega dela z nadurnim delom oziroma za nadomeščanje vsaj 100 pravosodnih policistov, ki jih pač ni.
Plačilo dela zapornikov je resnično sramotno, saj država za 1 uro dela obsojenca v proizvodnji gasilske opreme nemškemu lastniku JMV Fire, d. o. o., računa le do 1,5 evra bruto. Za to ceno uprava zapora prodaja delo obsojenca, pri tem pa stroške medicine dela, zdravstvenega zavarovanja, oblačil in varovanja poravnava iz sredstev državnega proračuna. Kar se tiče groženj z »nabrušenimi noži« in s požiganjem celic, jih je treba upoštevati, a vendar sem prepričan, da tako radikalnih korakov obsojencev še ne bo.
Ali so po vašem mnenju življenja pravosodnih policistov ogrožena?
Življenja pravosodnih policistov so seveda ogrožena, ker jih je občutno premalo, saj veliko spremstev zunaj zaporov (na sodišča, v zdravstvene ustanove, varovanja v zdravstvenih ustanovah) opravi en pravosodni policist. Pravosodni policisti niso deležni rednih usposabljanj iz borilnih veščin, prepogosto so nespočiti, saj spremstva zapornikov zunaj zaporov opravljajo tudi tisti, ki svoje delo opravljajo tako podnevi kot ponoči, opravljajo nadure oziroma delajo vsakič, ko jih nekdo pokliče na delo. Tako neenakomerno razporejen delovni čas ubija bioritem in škoduje zdravju ter onemogoča normalno socialno življenje pravosodnih policistov.
Preberite tudi Zaporniki na Dobu grozijo s požigi in klanjem.
Kako se zaposleni soočajo s takimi grožnjami?
Neredke so grožnje pravosodnim policistom, ko ti opravljajo naloge varnosti, še posebej ko zapornikom odvzamejo nedovoljene tehnične predmete in omamne substance, ki jih ti ne smejo imeti pri sebi. Ena od groženj pravosodnim policistom je tudi navodilo, da ponoči skozi lino v vratih ne smejo posvetiti v bivalne prostore zapornikov. To navodilo ostaja tudi po pobegu dveh pripornikov iz ZPKZ Koper. V splošnem smislu življenje pravosodnih policistov in drugih zaporskih uslužbencev ogroža stalno zmanjševanje posadk pravosodnih policistov oziroma utrujenost le-teh, saj pri tej divji dinamiki razporejenega dela enostavno nimajo časa, da bi si odpočili.
Kako resno je treba jemati take grožnje?
Vsako grožnjo z maščevanjem je treba jemati z vso resnostjo, kajti zaporniki z močnimi asocialnimi lastnostmi za svoje težave in kršitve vedno, vedno krivijo druge, zato svoje povsem neutemeljene zahteve ponavadi podkrepijo z grožnjami, ki jih velikokrat tudi uresničijo, kar sem izkusil tudi na lastni koži, saj me je znani nasilnik napadel, ko sem bil z družino v naravi na pikniku.
So razmere v slovenskih zaporih res tako slabe?
Bivalne in socialne razmere v slovenskih zaporih na splošno niso slabe, ko gre za skrb države za zapornike, po drugi strani pa država ne goji enake skrbi za pravosodne policiste in druge zaporske uslužbence, ki svoja dela in naloge opravljajo neposredno v razmerju do pripornikov, obsojencev in mladoletnikov v prevzgojnem domu. Razen ZPKZ Dob in ZPKZ Koper so vse ostale zgradbe zaporov neprimerne za normalno, zdravo in varno bivanje ter zagotavljanje dela zapornikom, kar seveda velja tudi za zaporske uslužbence, ki z njimi delijo povsem isti delovni in življenjski prostor. Zadnji odmevni dogodki kažejo na neustrezna varnostna navodila in varnostne ocene nevarnih zapornikov, ki imajo neželene posledice, predvsem pri napadu na pravosodnega policista v ZPKZ Dob. Za slabe razmere v slovenskih zaporih so seveda krivi upravitelji zaporov, ki niso znali oziroma hoteli ministrov za pravosodje in posameznih vladnih garnitur prepričati, da 30 let nenehnega nadurnega dela pravosodnih policistov ni neko občasno in neodložljivo delo, ki ga predvideva Zakon o delovnih razmerjih, temveč da gre za nadomeščanje rednega dela z nadurnim delom oziroma za nadomeščanje vsaj 100 pravosodnih policistov, ki jih pač ni.
