Življenje, trpljenje in umiranje za fronto

Pregovor, da ena slika pove več kot tisoč besed, se vedno znova potrjuje. Pritisk na sprožilec fotografske kamere ohrani pogled na prizor, ki je že naslednji hip preteklost. Zgodovina, ki jo je potem, ko ni več živih pričevalcev, mogoče dojeti in razlagati le še z zapisi in podobami, ki so ostali za njimi.

Bogate zbirke

Stoletnica konca prve svetovne vojne je zadnje tedne ena najpogostejših medijskih tem. Spominjajo se poslednjih bojev, ki so zahtevali žrtve, čeprav je bilo vse že odločeno. Še več jih razpravlja o mirovnih pogajanjih in tehta, kdo je pridobil in kdo izgubil. Nihče ni bil povsem zadovoljen, večina manjših narodov, med prvimi Slovenci, ki jih je visoka diplomacija razdelila med štiri države, pa je bila razočaranih. Razpravljanje o političnih posledicah vojne je preglasilo skrb za njene brezimne žrtve. Za množice ranjencev, invalidov in ujetnikov s pogosto tragičnimi usodami pa tudi civilistov v zaledju. Med vojno odrinjenim v ozadje zdaj različne prireditve namenjajo več pozornosti. Med njimi tudi zanimiva razstava 53 fotografij z naslovom Nebroj pozdravov iz bojnega polja v Fabianijevi dvorani gradu Štanjel.

Za ogled ustrezno povečane izvirne fotografije, nastale v Štanjelu in okolici, sta iz svojih bogatih zbirk prispevala strastna zbiralca tovrstnega zgodovinskega gradiva, policist Marko Mohorčič iz Sežane in trgovec Andrej Švagelj iz Štanjela, ki je pripravo gradiva za razstavo omogočil tudi z lastnim denarjem. Izbor primerkov vojaške in sanitetne opreme, tiskov in raznih osebnih predmetov je v dveh vitrinah razstavil še vojak Mitja Močnik, publicist in zbiratelj.

5000 fotografij in razglednic

Na vprašanje, kdaj in zakaj sta začela zbirati fotografije, Andrej odgovori, da je zbiratelj že od malega. Marko pripomni, da je bilo zanj v ospredju gradivo, povezano s Štanjelom, ki mu je šele sčasoma začel dodajati druge motive – nabralo se jih je dobrih 1000 –, medtem ko je sam začel zbirati razglednice, pri čemer se je v zbirko, ki šteje že blizu 4000 razglednic in fotografij, »vmes vtaknila« tudi prva svetovna vojna. Ta pogled se je spremenil, ko je dobil v roke album izjemnih fotografij sudetskega Nemca – znan je samo njegov priimek Köstler – ki je v letih 1916/17 kot častnik služboval na Krasu.

»Ali jih je posnel on sam ali po njegovih napotkih kdo drug, ne vem,« se Marko Mohorčič razživi, ko steče beseda o izvoru gradiva. »Na razstavi je skoraj polovica fotografij iz tega albuma. Večina jih še ni poznana širši javnosti. Na njih so stavbe, na primer kapelica v Kosoveljah, o katerih danes ne ve nihče nič. Prav edinstven je parni stroj za izdelovanje ledu za potrebe štanjelske bolnišnice. Para je poganjala kompresor, ki je izpareval amonijak, potreben za ohlajanje vode pod ledišče. Pomembno je, da je na vseh fotografijah z roko napisano, kje so bile posnete. Brez tega večine ne bi znali locirati.«
»V tem albumu sem našel sliko vojaške kavarne nad našo današnjo hišo,« se vključi še Andrej Švagelj. »O njej mi je pripovedoval nono, ki je dočakal 99 let, dokaza za to pa ni bilo nobenega. Pri zbiranju razglednic, ki jih je vedno težje dobiti, veljajo posebna pravila. Ko sem na primer hotel dobiti en izjemen prizor iz Štanjela, sem moral zraven kupiti še komplet Nabrežine …«

Velika dokumentarna vrednost

Prizori na izbranih fotografijah potrjujejo, da sta bila v Štanjelu in na kraški planoti do konca soške fronte jeseni 1917, ko so združene nemško-avstro-ogrske sile pregnale Italijane do reke Piave, trpljenje in smrt del vsakdanjosti, ki je globoko zaznamovala življenje civilnega prebivalstva. Zato bi si kraj, sta prepričana oba, zaslužil primerno predstavitev tega časa. Stalno razstavo, ki bi ji lahko dodali še pregled drugih zgodovinskih obdobij od prazgodovine do danes. Bila bi smiselno dopolnilo umetnosti Lojzeta Spacala, ki je nasprotoval vsem oblikam nasilja. Pa tudi prikaz razvoja krajev, ki so neposredno po vojni močno spremenili videz.

Za potrebe vojske postavljene bolnišnice, skladišča in druge stavbe, tudi kantina za vojaštvo in restavracijo za oficirje v Kobdilju, so postale vir lesa, kamna in opeke za obnovo porušenih domov. Posledice teh posegov – tudi nespoštljivega vzidavanja križev s pokopališč v novogradnje – je marsikje videti še danes. Vse to je del preteklosti, o kateri bi brez ohranjenih fotografij imeli le meglene predstave. Kakšne so nekatere lokacije videti danes, prikazuje niz fotografij na TV-zaslonu, ki jih je Marko Mohorčič posnel prav v ta namen. Te primerjave so zanimive za domačine in tudi za druge obiskovalce čedalje številnejših prireditev v kraškem biseru.

Štanjel mora dobiti muzej

»Prva svetovna vojna,« še poudari Mohorčič, »je bila gotovo najpomembnejše obdobje v novejši zgodovini Štanjela, ki je bil zaradi lege in železniške proge ena osrednjih opornih točk v zaledju kraškega dela soške fronte.«

Čeprav nekateri menijo, da sto let odmaknjena velika vojna ne zanima nikogar več, dodata avtorja razstave, obujanje spominov ob obletnicah v teh dneh kaže, da je prav nasprotno. Prihaja vedno več posameznikov, družin in skupin Čehov, Madžarov, Avstrijcev pa tudi naših rojakov, ki hočejo videti, kje so se borili njihovi noni. Mnogi so tukaj umrli. Za številne se ne ve, kje so pokopani, a je mnogim obiskovalcem lažje pri srcu, če na katerem od še ohranjenih vojaških pokopališč odložijo šopek ali na kak križ brez napisa pripnejo zastavico. Večina bi si ogledala razstavo, zato bi bilo prav, da bi v štanjelskem gradu našli prostor zanjo, saj za desetine sob in soban v kompleksu, ki postopoma dobiva nekdanjo zunanjo podobo, še ni jasno, čemu naj bi služile.

Navsezadnje je dogajanje v obdobju fašizma in med drugo svetovno vojno, ko je bil razrušen velik del Štanjela, siva lisa v zgodovinskem spominu. Čas je, da pride na dan strokovno ugotovljena resnica brez ideološko, politično in kako drugače obarvanih primesi.