Živo solato hočejo tudi Avstrijci in Romuni

Prleško Kmetijsko gospodarstvo Panorganic poznamo predvsem po česneku in solati živi, gojijo tudi fižol, ameriške borovnice, goji jagode, zelišča, čilije in paradižnike. Zgodba o Panorganicu se je začela leta 2011, ko je Mario Kurtović postal lastnik kmetije pri Ljutomeru. Ker sta se mu zdela dva hektara premalo, je dokupil še nekaj zemlje in začel gojiti česen. V Franciji je nabavil sodobno mehanizacijo in seme ter se lotil kmetijstva, pa čeprav ni imel nobenih izkušenj.


Najprej je bilo težko, ker so trgovci plačevali malo, saj so uvažali poceni kitajski ali španski česen. Preboj se je zgodil po zaslugi Rinalda Kerta, vodje nabave pri Mercatorju, ki je v slovenskem česnu videl priložnost, pravi Kurtović. In tako se je začelo dolgoletno sodelovanje. Zdaj se njihove izdelke dobi tako rekoč v vseh trgovinskih verigah v Sloveniji, razen v italijanskem Eurospinu. "Zaorali smo ledino in okorajžili druge, saj so že takrat zadruge gojile slovenski česen, a nihče se tega ni lotil tako resno," poudarja. Zdaj imajo okoli 50 stalno zaposlenih, prek pogodb pa zaposlujejo še dodatnih 50 ljudi.

Odličen tajming

Od kod ideja, da bi gojil ravno česen? "Tedaj se je veliko pisalo o česnu, saj je pridelava slovenskega od sedemdesetih letih tako padla, da ga skoraj ni bilo. Tako enostavno je bilo to. Malo sem poguglal in se učil. S kmetijstvom nisem imel nič, tudi moji starši ne. Prihajam iz nekmetijskih krogov," priznava Kurtović, prepričan, da je prav neobremenjenost s kmetovalskimi vzorci in zgodovino skrivnost njihovega uspeha. "Imeli smo unikaten pristop in, kot kaže, je bil pravi," pravi.
In v čem je skrivnost česneka, kakor je po prleško poimenoval svoj pridelek? Zakaj je boljši? "Rekel bi, da zato, ker je bolj svež in ni šel skozi vse, kar počno megaproizvajalci, da njihovi pridelki preživijo v skladiščih. Kitajski česen, denimo, obsevajo z gama žarki, da ne bi v Evropo prinesel patogenov. Naš česnek začnemo prodajati poleti in ga prodamo do februarja, marca. Ima specifičen okus, ki je všeč Slovencem."

Rojstvo blagovne znamke

Hidroponično polje bazilike in mete FOTO: Staš Ivanc

Niko Miholič, Kurtovićev najtesnejši sodelavec, ki skrbi za trženje, prodajo in odnose z javnostmi, se je Panorganicu pridružil leta 2013. Tedaj je še delal v Ljubljani, in ko je izvedel, da njegov sošolec s srednje šole prideluje česen, je pristopil do njega s ponudbo, kako narediti blagovno znamko. In rodil se je Česnek. "Mislim, da je naredil eno najboljših blagovnih znamk za zelenjavo v državi, skupaj z Živo," je prepričan Kurtović.


Živo so začeli pridelovati avgusta 2015 po kakšnem letu aktivnih priprav. "Solata raste na najmodernejšem hidroponičnem sistemu in ima ogromno prednosti pred običajno solato z njive. Živa še danes ni dovolj cenjena, še dve, tri leta bo treba počakati, da bodo ljudje ugotovili razliko v primerjavi z navadno solato," zatrjuje Kurtović. Ta sistem je bolj ekološki, poudarja, saj hidroponična pridelava ne ustvarja odpadnih voda: voda kroži skozi filtre, dodajajo ji hranila, izgub pa je le kakih deset odstotkov, in še ta voda izhlapi. Vse je nadzorovano in optimizirano: od kaljenja do odrasle rastline, ki gre s koreninami vred v trgovino, kjer živi naprej. Ker raste nad tlemi, je nikoli ne obdelujejo s pesticidi. "Ko je solata na zemlji, je drugače: ko se prvi listek dotakne zemlje, začne gniti, ker je zemlja kontaminirana in polna mikroorganizmov. Z našim sistemom se temu izognemo."


"Pri konvencionalni solati je od 40 do 50 odstotkov odpada," doda Niko Miholič, "še posebno pri takšnih vremenskih razmerah, kot so zadnje čase." Temu je treba prišteti še od 10 do 12 tretiranj s pesticidi in fungicidi v eni sami rastni dobi. "Saj solato operemo, a so v njej tudi sistemska, ne le kontaktna škropiva. In mi to jemo ..." pojasni Kurtović. "Milijoni in milijoni evrov gredo za pesticide samo v Prlekiji. V tem je težava. Kmetijstvo je največji onesnaževalec vode, saj uporablja 70 odstotkov pitne vode na planetu."

"Živa je bila ena najbolj drznih stvari, ki smo jih naredili. Zastavil sem čisto vse: če bi projekt propadel, bi mi ostale samo najkice. Šel bi živet nazaj k mami," prizna Kurtović. A živa solata se je prijela.

Pesticidi in kmetijski lobij

Že od začetka so razmišljali tudi o tujini. "Živa je edina tovrstna solata v srednji Evropi," poudari Miholič. Nekaj podobnega v večjem obsegu počno le v Italiji in Nemčiji. Trgovci so se hitro odzvali na njihove ponudbe. Med njimi je bil tudi avstrijski Hofer, ki si je kmalu zaželel živo solato domačega izvora. In zrasel je rastlinjak v avstrijskem Cmureku. Zdaj so v Avstriji, na Hrvaškem, Madžarskem in v Romuniji, kjer bodo zgradili še en rastlinjak. V tem delu Evrope je še veliko priložnosti.

Drugi problem pa so vremenske ujme, dodaja Miholič. Država to poskuša reševati z odškodninami, a to za kmeta, ki je, denimo, že tri leta zapored brez pridelka zaradi različnih vremenskih nevšečnosti, ni rešitev. "Spremeniti bomo morali miselnost, da v Sloveniji določenih kultur ne bomo mogli več pridelovati. Prihodnost je v tovrstnih rastlinjakih: so prijaznejši do narave, saj ni pesticidov, izguba vode je minimalna, pridelek na površino pa je nekajkrat večji kot pri konvencionalnem kmetijstvu," poudarja Miholič. "Problem je v tem, da kmetje vse rešujejo s fitofarmacevtskimi sredstvi. Takoj po močnem deževju bodo že navsezgodaj zjutraj škropili, da bi rešili pridelek. In to na koncu dobijo kupci," doda Kurtović. Starejši kmetje sploh ne razmišljajo o tem, da ne bi škropili, ampak samo s čim, kdaj in kako močno, razloži Miholič. "Za ostanke pesticidov v pridelku se ne zmenijo, a o tem nihče ne govori. Mi se te igre ne gremo. Verjamem, da nas bodo napadali, saj so kmetijski lobiji močni, a mi ne bomo tiho," je odločen Kurtović.

Kako rešiti kmeta

V Nemčiji in Avstriji je kmet bogat človek, pri nas pa so siromaki, ki za vse življenje garanja dobijo 400 evrov pokojnine, opozarjata. Zato si tudi številni mladi, ki vidijo, kako garajo njihovi starši na kmetiji, mislijo, meni tega ni treba, grem raje v službo z redno plačo.

"Mislim, da je naša usmeritev v prehrano, ki je lokalna in zdravo pridelana, prava," poudarja Niko Miholič. "Morda smo s takšnim načinom pridelave kakih pet let prehitri, a to je rešitev za kmetijstvo. Kaj bo država storila s kmeti, ki tega ne bodo spoznali in se ne bodo prilagodili? Razpisov bi moralo biti več in tudi specializirani bi morali biti. Država mora kmetu pomagati, da proda pridelek, saj ne more tekmovati s Španci, ki najdejo delavce za dva in pol evra na uro. To ni lojalna konkurenca. A o tem nihče ne govori. Lušt ima tudi zelo zanimivo zgodbo, škoda, da nas ni več. Marsikdo izbere bolj varno pot. Mi ne končamo dela ob štirih popoldne. Svoje življenje smo posvetili temu. Marsičemu smo se morali odpovedati, da je stvar uspela," je prepričan Mario Kurtović.