Žlahta sprta, hiša pa propada

Pri dedovanju se sorodniki velikokrat sprejo in takšna je tudi zgodba Rajke Kampl. Invalidska upokojenka z mladoletnim sinom iz Maribora s sorodniki po pokojnem možu bije bitko za dediščino in klobčič se po smrti tasta Franca pred dvema letoma le še bolj zapleta. Srž spora je domačija na Polskavi, kjer je z brati in sestrama odrasel tudi Igor Kampl, pokojni Rajkin mož. »Kdo ve, kako bi bilo, če bi še živel in ne bi preminil pred svojim očetom, mojim tastom,« pripoveduje Kamplova. Tašča je umrla pred 22 leti in po njej je Igor kot eden od dedičev podedoval del domačije. Po njegovi smrti pa je njegov delež prešel na mladoletnega sina in Rajko. »Na domačiji je mož živel do najine poroke decembra 2004. Od takrat dalje sva si morala poiskati dom drugje, saj v hiši ni bilo možno živeti. V njej sta živela še moj tast in svakinja z družino. Ker je Igor tam živel vse od rojstva, so se doma dogovorili, da bo domačijo podedoval on. Ker jim je verjel na besedo, je vanjo vlagal vsak zasluženi denar,« pripoveduje.

Zamenjana ključavnica

Toda po besedah Kamplove so se z zapuščinsko razpravo po pokojni tašči začeli zapleti: »Mož je podedoval eno sedmino zapuščine po materi. Tast pa se s tem ni strinjal, saj je pričakoval, da bo mož to podaril njemu. In nato se je začelo. Zamenjal je ključavnico in nam onemogočal dostop do moževega dela v hiši in na dvorišču. V moževi sobi sva imela shranjeno pohištvo, saj sva bila podnajemnika na drugem naslovu. Po moževi smrti sem bila obveščena, da se v hiši dogaja vandalizem. Na Polskavo sem šla z namenom, da zaklenem in obvarujem naše stvari. Tast pa je poklical policijo, češ da nimam česa iskati ne v hiši ne v podedovanem delu. Zaradi konflikta smo prekinili stike vse do tastove smrti.«


A s tem, kot nadaljuje, konfliktov ni bilo konec: »Sin je na zapuščinski obravnavi po pokojnem dedu kot dedič njegovega že pred tem umrlega sina podedoval 5/28. Dedičev je skupaj sedem in preostali name kot solastnico dela ter zakonito zastopnico mladoletnega sina pritiskajo. Želijo prodati hišo, midva pa se s tem ne strinjava. Domov so nama poslali kar nepremičninsko agentko, vendar se ji sploh ni sanjalo, kaj naj bi se prodajalo, prav tako ni razumela, da se sama kot solastnica in zakonita zastopnica mladoletnega sina ne strinjam s prodajo. V hišo je leta vlagal le moj mož, zdaj pa je naenkrat zraven še pet dedičev. Trije svaki in dve svakinji nama v najin del hiše preprečujejo vstop, kljub temu da vsake pol leta redno plačujem vodo in elektriko, čeprav ju sploh ne porabljava. Iz hiše so prav tako prodali vse, izpred nje pa brez najine vednosti odstranili moževo garažo in pesjak. Zahtevajo tudi, da naj bi plačevala košnjo okoli hiše, popravilo strehe in zavarovanje hiše, ki so ga sklenili oni brez moje vednosti. Še več. Denar naj bi jim dajala kar v poštni nabiralnik, ne da bi oni predložili kakšne račune, in brez pojasnila, za kaj sploh ta denar je. V isti nabiralnik nama vsakih šest mesecev dajo tudi položnice, ki jih morava plačati. Doslej sem jih plačevala, kljub temu da nimava vstopa v svoj del hiše.«

Radi bi le prodali

Pri zavarovanju hiše, popravilu strehe in košnji se je uprla. »Rekla sem, da ne dam niti centa brez računov in dokazil. Prav tako sem pozvala, da se hiša in zemljišče razdelita oziroma da se etažira, o čemer pa nočejo niti slišati. Edino, kar jih zanima, je denar in da se hiša ter zemlja prodata,« pravi. Nepremičninski agentki je med drugim povedala, da bi sicer svoj in sinov delež prodala, vendar pod pogojem. »Za dvajset tisočakov in niti centa manj. To ceno sem postavila zato, ker je bilo dogovorjeno, da bo domačijo podedoval moj mož. Vanjo je vlagal veliko dela in denarja, da bo to podedoval najin sin,« pove Kamplova. Po njenih trditvah so se zdaj nanju spravili še drugače. »Prejemam varstveni dodatek. Šli so na Center za socialno delo z zahtevo, da nisem upravičena, ker ne podpišem soglasja k prodaji, ki bi odgovarjala njim, nama s sinom pa ne, in bi bilo v najino škodo. Zaradi moje invalidnosti brez tega dodatka ne moreva preživeti. Poleg moje invalidnine sin prejema še majhno pokojnino po očetu,« pove. Center je na srečo odločbo o varstvenem dodatku podaljšal za pol leta, kako bo naprej, pa Kamplova ne ve.

Veter raznesel streho

Sorodniki so pojasnili svojo plat zgodbe. »Kolikor sem razumel, želi dobiti 20.000 evrov. Rekel sem ji, da bomo srečni, če bomo za vse skupaj dobili toliko, ko se bo prodalo, če se bo. Ona nasprotuje prodaji. To bi lahko že izpeljali, cena pa gre zdaj vsak dan dol. Sama je naredila največ težav. Ne more zdaj dobiti 20.000, mi preostali dediči pa vsak po 5000, recimo, ni pa k hiši doprinesla nič,« pravi Rajkin svak Stanislav Kampl. Zanika tudi druge svakinjine trditve. »Njen pokojni mož, moj brat, je delal pri meni. Kolikor vem, z njegove strani ni bilo nobenega vložka. Glede trditev, da imata s sinom prepoved vstopa na domačijo, pa je tako, da ni nikoli prišla ne kontaktirala koga, da bi kaj naredila. Kosimo travo, denimo, vse na naše stroške. Veter je raznesel streho, nikogar ni blizu. To urejamo samo trije bratje. V hiši pa so tudi potrebna popravila. Ne vem, kaj bi zdaj ona tam iskala, kaj bi rada? Plačati mora svoj delež za elektriko in komunalo, ko pride na vrsto. Jaz tudi nimam ključa. Če bi rada prišla v hišo, naj se obrne na tistega, ki ima ključ, in jo bo spustil noter,« še doda. Glede očitkov, da naj bi morala dajati gotovino za položnice nekomu v nabiralnik, pa Stanislav pravi: »Misli, da hiša lahko stoji kar tako, da ni treba nič zavarovati. Dala bi odklopiti elektriko, da ne bi bilo nič, da bi bil objekt prazen. To so tisti, ki niso nikoli imeli nobene lastnine, in ne razumejo, da je hišo treba tudi vzdrževati.«

Sorodniki zavračajo tudi navedbe o moževem vlaganju v hišo. »Če misli, da so kaj vlagali v hišo, lahko damo izvedenca in naj ugotovi, če je bilo kaj vloženega zadnjih dvajset let. Sploh ne ve, kakšna je situacija na trgu, misli, da dobiš ne vem kaj. Hiša je v bistvu za podreti. Z možem sta tam tudi živela le kratek čas, pa še takrat je bila v sporu s tastom zaradi svoje nesramnosti. Svaki z njo nismo imeli sporov, vsaj da bi jaz vedel, ne. Situacija je zdaj taka, da bi mi prodali, pa ne moremo, ker noče podpisati. Na domačiji ne stanuje nihče. Kosimo travo, streho smo prekrivali, ko jo je veter razmetal, porezali smo stare brajde, da zdaj nekako izgleda. Nepremičnina zdaj po nepotrebnem še dodatno propada.«