Zlata angela Miha in Joži s Šmarne gore (FOTO)
Kdo ne pozna gostilne Ledinek, ki že 48 let skrbi za vse lačne in žejne pohodnike na osamelec sredi Ljubljanske kotline? Miha in Joži sta vrata gostilne odprla leta 1974. Poročila pa sta se že dve leti pred tem. Razlog za veliko slavje in zlato poroko, kje drugje kot na Šmarni gori.
Na konec sveta
Miha, ki je s starši in starimi starši, dedek je bil rudar, živel v Trbovljah, se je pri petnajstih šel učit za kuharja. Joži pa je s starši živela v Tacnu, povsem pod Šmarno goro. In usoda ju je povezala prav v ljubljanski gostinski šoli. Skupaj sta zaživela pri starših, kar bi se sicer dalo preživeti, a sta kljub vsemu stremela po lastnem domu, pa tudi po postojanki, kamor bi lahko šla skupaj kot gostinca.
»Lahko povem, da sva bila kar ambiciozna. Hodila sva malo naokrog in poizvedovala po pravi priložnosti. Od Koširja pod Šmarno goro do Vodic. Stare gostilne so naju zanimale,« nam je začetek poslovne poti opisal Miha Ledinek in dodal: »Nekaj bi vzela v najem. Dve leti sva pridno varčevala. Denarja ni bilo veliko, želja pa kolikor hočeš. Tudi hišo bi delala. Potem pa nama je na pot stopila Šmarna gora.« Idejo sta dobila kar od sosedov.
»Ti, Joži, sem rekel, gostilno na Šmarni gori dajejo v najem. To je sicer na koncu sveta. A bi šla?« je Miha vprašal svojo Joži in je bila za. Pa sta šla. Če se ona ne bi strinjala, bi na to kar pozabila. Tudi starši so se strinjali, a le dokler odločitev ni bila zares sprejeta. Potem so začeli vsi jokati. Mihova mama je mislila, da ga ne bo videla nikoli več. Edini, ki ju je res spodbujal, je bil jasnovidec, Jožičin stric Filip Urh. Imel je pravo vizijo in verjel je v oba. Ko sta prevzela Šmarno goro, tam ni bilo ne elektrike, ne vode, ne urejenih sanitarij.
»Kdo bi bil tukaj od jutra do večera?« je Miha še zdaj odkrit: »Če ne bi imel ob sebi partnerja, kot je moja žena, ne bi bilo nič iz tega.« Zdaj pa je ta konec sveta najbolj obiskan vrh v Sloveniji.
Na srečo sta za delo tam zgoraj navdušila tudi svoji punci, Špelo in Nušo, in to z vnuki vred.
Ena sama ljubezen
Miha je na hribe skozi okno gledal že iz zibke. Dedek je oboževal vnuke in tako je kljub skromnemu življenju imel lepo otroštvo. S starim očetom sta bila prava pohodnika. Predvsem po hribih okoli Trbovelj. Vedno ga je vzel s sabo. Spomni se, kako ga je peljal čez hrib v Hrastnik – to je tako, kot če bi šla iz Tacna čez Šmarno v Vikrče pa še dlje –, in to v gostilno na frišne hrenovke. Te ima še danes zelo rad. V mladosti je igral hokej, ki ga zanima še danes, podobno velja za nogomet, danes pa z vnuki rad igra namizni tenis. Nastopal je tudi v dramskem društvu Šmartno. Igral je šefa Ciganov, šest predstav pa si je ogledalo kar 6000 gledalcev.
Šmarna gora je njun način življenja. Danes je v večini primerov služba nujno zlo. Ker ne gre drugače, pač moraš hoditi v službo. »Nam ni bilo treba hoditi na Šmarno goro. Midva sva bila vedno rada tukaj. Nikoli nama ni bilo težko delati od jutra do večera. Tudi kadar se je zvečer zavleklo,« nam pove Joži, ki včasih ni šla v dolino tudi po tri mesece.
Niti enega dneva ni bilo, da bi šla z odporom gor. Tudi njuni otroci in vnuki jo jemljejo za svoj dom. Radi so tukaj. Starejša hči, Špela, ki se je poročila v Gorico, prav tako še vedno zelo rada pride. Pred 12 leti je skrbništvo nad Šmarno goro prevzela njuna hči Nuša. Miha še vedno pridno pomaga in uživa predvsem v delu zunaj, Joži pa se ne da pregnati iz kuhinje ter od strežbe. In tako, kot sta zaživela in živela, sta skupaj še vedno. Brez velikega pompa. Ena sama ljubezen.
Zlata familija
Tako sta prišla tudi do svoje zlate poroke. Bilo je običajno nedeljsko popoldne na Šmarni gori. Ogromno ljudi. Joži je šla en krog, in ko sta se spet našla, je hudomušno izjavila: »Iskala sem te po celi Šmarni gori. Srečala ogromno moških. Ampak si ti od vseh še vedno najboljši. Spet te bom vzela.«
Miha ji ni ostal dolžan: »Boš videla. Z župnikom sem zmenjen, da ne bom rekel da.« Šalo na stran, Ledinkova sta bila najbolj zagreta, da spet stopita pred oltar. Med najbližjimi in najljubšimi ljudmi sta še enkrat več zablestela in brez zatikanja po 50 letih obnovila poročno zaobljubo. Sta angela varuha Šmarne gore, kot ju je naslovil šmarnogorski župnik Franc Mervar.
Midva sva bila vedno rada tukaj. Nikoli nama ni bilo težko delati od jutra do večera.
Vsi, ki so se izmenjavali pred mikrofonom, so slavili njuno skupno zgodbo ljubezni s čudovitimi spomini. Hčerka Nuša se je bala, da ne bo zvozila. A ji je uspelo, pa čeprav z mokrimi očmi. Ata in mama sta sedela pred njo. Toliko medsebojnega spoštovanja in občudovanja v dandanašnjih družinah ne srečaš več pogosto.
Miha je zgodbo zlatega dopoldneva zaokrožil tako: »Najlepše mi je to, da so bili vsi moji tam. Po rodu najbližji. Brat. Sestra. Ta moja ožja familija je tako lepa. Tako zlata. Zelo smo povezani. Pa najini prijatelji, hudomušno poimenovani kar brlogarji. Med obredom sem se spomnil na vse, še posebno na moje stare starše in starše, ki jih ni več med nami, kako bi bili srečni, če bi videli, kaj vse sem že doživel in kako. Stari starši so me imeli zelo radi. In to prenašam naprej. Z Joži crkljava najine vnuke, kolikor se le da. Za to povezanost je zagotovo kriva tudi Šmarna gora, naš blagoslov.«
Edini, ki je verjel vanju, je bil Jožičin stric jasnovidec.
Joži pa pravi, da, kadar v vse, kar vzameš v roke in kar te obdaja, vlagaš ljubezen, dobro voljo in trud, to uspe. Mine zima, pride pomlad. Pa se obrne 50 let skupnega življenja. Tisto soboto, bil je 12. februar, ko sta se vzela v Trbovljah, je bil sodni dan. Zalivalo je njuno srečo, kot da bi celotno stvarstvo vedelo, da bosta ti dve mladi srci spletli trdno gnezdo in zapisali zgodbo o povezanosti, v kateri bo vse stalo na svojem mestu tako, kot je prav, in tako, kot mora biti. Komur stojiš ob strani, ta ostane ob tebi. Če s skupnimi močmi postaviš na noge še Šmarno goro, potem ti ni treba posaditi nobenega dodatnega drevesa. Knjiga skupnega življenja se piše naprej.
