NAJSTAREJŠE MESTO
Zlato za onstranstvo
Današnji Ptuj je bil v času Rimskega imperija največje mesto na tleh današnje Slovenije; premožne meščane so pokopavali z bogato popotnico.
Odpri galerijo
Na Ptuju obujajo dva tisoč let stare rimske zgodbe. FOTO: Franc Milošič
Rimska doba za naše kraje pomeni čas prve globalizacije. V tem času je območje današnje Slovenije namreč prvič postalo del svetovne države, rimskega imperija, in se zapisalo v zgodovino. Največje rimsko mesto na ozemlju naše današnje države je bila Petoviona – Ptuj. Poleg gradbenih ostalin o pomenu mesta pričajo bogati, tudi zlati predmeti, najdeni predvsem v grobovih.
Dobro branjen ptujski grajski grič z odličnim pregledom nad okolico in prostor ob njem sta bila poseljena vso prazgodovino. Rimljani so v avgustejski dobi zgradili legijski tabor (castrum). Ob njem je zraslo etnično mešano naselje trgovcev, rokodelcev in vojaških družin. Iz njih in najverjetneje tudi iz bližnje staroselske vasi se je sčasoma razvila Petoviona.
"Okoli trdnjave je bilo zidano in barakarsko naselje pisanega spremstva vojske; trgovcev in obrtnikov, lončarjev, livarjev, gostilničarjev, orožarjev, ki so prodajali potrebščine za čiščenje in vzdrževanje orožja, zdravilcev in padarjev, ki so izdelovali zdravila za celjenje manjših ran, branjevcev in kuharjev, ki so popestrili enolično in dokaj neokusno vojaško hrano, svečenikov, ki so skrbeli za kulte, zabavljačev, rokohitrcev in prostitutk, prekupčevalcev in sužnjev, ki so bili bojni plen, brodarjev, družinskih članov vojakov, pravnih pisarjev …« je življenje v času zametkov mesta opisala arheologinja in klasična filologinja Marjeta Šašel Kos.
V največjem razcvetu se je mesto raztezalo v dolžini 7,5 kilometra in je imelo okoli štirideset tisoč prebivalcev, danes jih ima pol manj. Po skoraj 400 letih vladavine Rimljanov v naših krajih je Rimski imperij razpadel, z njim pa tudi Petoviona.
Med vlado cesarja Hadrijana (117–138) je Petoviona postala sedež davčne uprave in uradov ilirske carine, zaradi česar je spadala med največja in najpomembnejša mesta med Jadranom in mejo na Donavi.
Grobišča so se razprostirala vzdolž glavnih cest proti Savarii (danes na Madžarskem) in Celei (Celju) ter vzhodno in severno od mesta. Zahodno petovionsko grobišče se je razprostiralo vzdolž ceste proti Celei na desnem bregu reke Drave v dolžini več kot dveh kilometrov. Premožni meščani so bili pokopani z bogato popotnico, ki jih je spremljala v onstranstvo, med njihovimi osebnimi predmeti je bilo tudi zlato.
V času helenizma po smrti Aleksandra Velikega (356–323 pr. n. št.) je zlato postalo splošni statusni simbol. Zlatarski izdelki nikoli prej niso bili izdelani s takšno filigransko natančnostjo, s številnimi motivi in neprekosljivo eleganco. Luksuz se je razplamtel čez vse meje, prevzeli so ga tudi Rimljani. Bogati so se kitili s prstani celo na vseh prstih in na vseh členkih.
"Nakit ima poleg krašenja apotropejsko moč – lastnika zaščiti pred zlom in prinaša srečo. Tudi mlade, prezgodaj umrle deklice višjega socialnega statusa so pokopavali z razkošnimi opravami. Morda so te oprave predstavljale njihovo balo, ki je nikoli niso nesle v zakon. Deklica, pokopana v 3. stoletju, ima v kompletu zlatega nakita tudi zlat prstan z gemo, na kateri je upodobljena riba, zlato verižico in uhana s smaragdom. V otroških grobovih se pojavljajo tudi stari simboli plodnosti in zaščite.
Upodobitve falusa lahko vidimo na arhitekturi, mozaikih ali izdelane v zlatu. Falus je priljubljen antični amulet, ki prelomi urok zlega očesa oz. škodoželjnosti, saj preusmeri pozornost," razloži Aleksandra Nestorović, kustosinja Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, kjer hranijo nekaj izjemnih dragocenih eksponatov. "V 4. stoletju, ko je začelo mesto zamirati in se je skrčilo, številni mestni predeli pa so bili opuščeni, so začeli v njih urejati grobišča. Iz tega časa sta pozlačeni sponki za spenjanje obleke z zaključki v obliki čebuličaste glave, ki so značilne za čas pozne antike, nosili so jih visoki vojaški ali civilni dostojanstveniki."
40.000 prebivalcev je imela Petoviona v času razcveta.
Dobro branjen ptujski grajski grič z odličnim pregledom nad okolico in prostor ob njem sta bila poseljena vso prazgodovino. Rimljani so v avgustejski dobi zgradili legijski tabor (castrum). Ob njem je zraslo etnično mešano naselje trgovcev, rokodelcev in vojaških družin. Iz njih in najverjetneje tudi iz bližnje staroselske vasi se je sčasoma razvila Petoviona.
...
"Okoli trdnjave je bilo zidano in barakarsko naselje pisanega spremstva vojske; trgovcev in obrtnikov, lončarjev, livarjev, gostilničarjev, orožarjev, ki so prodajali potrebščine za čiščenje in vzdrževanje orožja, zdravilcev in padarjev, ki so izdelovali zdravila za celjenje manjših ran, branjevcev in kuharjev, ki so popestrili enolično in dokaj neokusno vojaško hrano, svečenikov, ki so skrbeli za kulte, zabavljačev, rokohitrcev in prostitutk, prekupčevalcev in sužnjev, ki so bili bojni plen, brodarjev, družinskih članov vojakov, pravnih pisarjev …« je življenje v času zametkov mesta opisala arheologinja in klasična filologinja Marjeta Šašel Kos.
...
V največjem razcvetu se je mesto raztezalo v dolžini 7,5 kilometra in je imelo okoli štirideset tisoč prebivalcev, danes jih ima pol manj. Po skoraj 400 letih vladavine Rimljanov v naših krajih je Rimski imperij razpadel, z njim pa tudi Petoviona.
...
Med vlado cesarja Hadrijana (117–138) je Petoviona postala sedež davčne uprave in uradov ilirske carine, zaradi česar je spadala med največja in najpomembnejša mesta med Jadranom in mejo na Donavi.
Grobišča so se razprostirala vzdolž glavnih cest proti Savarii (danes na Madžarskem) in Celei (Celju) ter vzhodno in severno od mesta. Zahodno petovionsko grobišče se je razprostiralo vzdolž ceste proti Celei na desnem bregu reke Drave v dolžini več kot dveh kilometrov. Premožni meščani so bili pokopani z bogato popotnico, ki jih je spremljala v onstranstvo, med njihovimi osebnimi predmeti je bilo tudi zlato.
...
V času helenizma po smrti Aleksandra Velikega (356–323 pr. n. št.) je zlato postalo splošni statusni simbol. Zlatarski izdelki nikoli prej niso bili izdelani s takšno filigransko natančnostjo, s številnimi motivi in neprekosljivo eleganco. Luksuz se je razplamtel čez vse meje, prevzeli so ga tudi Rimljani. Bogati so se kitili s prstani celo na vseh prstih in na vseh členkih.
"Nakit ima poleg krašenja apotropejsko moč – lastnika zaščiti pred zlom in prinaša srečo. Tudi mlade, prezgodaj umrle deklice višjega socialnega statusa so pokopavali z razkošnimi opravami. Morda so te oprave predstavljale njihovo balo, ki je nikoli niso nesle v zakon. Deklica, pokopana v 3. stoletju, ima v kompletu zlatega nakita tudi zlat prstan z gemo, na kateri je upodobljena riba, zlato verižico in uhana s smaragdom. V otroških grobovih se pojavljajo tudi stari simboli plodnosti in zaščite.
Upodobitve falusa lahko vidimo na arhitekturi, mozaikih ali izdelane v zlatu. Falus je priljubljen antični amulet, ki prelomi urok zlega očesa oz. škodoželjnosti, saj preusmeri pozornost," razloži Aleksandra Nestorović, kustosinja Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, kjer hranijo nekaj izjemnih dragocenih eksponatov. "V 4. stoletju, ko je začelo mesto zamirati in se je skrčilo, številni mestni predeli pa so bili opuščeni, so začeli v njih urejati grobišča. Iz tega časa sta pozlačeni sponki za spenjanje obleke z zaključki v obliki čebuličaste glave, ki so značilne za čas pozne antike, nosili so jih visoki vojaški ali civilni dostojanstveniki."
