Zmagovalcu sod vina, poražencu suhe nogavice
Za stoletja so zavrteli čas nazaj na Ljubljanici, natančneje pod Prulskim mostom, kjer so se na čolnih zravsali fantje, ki so se borili za lovoriko. Ta je bila sicer nenavadna, a povsem enaka, vsaj tako pravi ljudsko izročilo, kot nekoč, ko je šlo pri bojih zares, ne zgolj za ohranjanje tradicije. Zmagovalec je dobil sod vina, 52-litrov te žlahtne kapljice je bilo. Domov ga je odnesel 52-letni Miha Zadnikar.
Prvo septembrsko nedeljo je bilo na mestni reki pestro, kot denimo leta 1092, ko so se, kot piše Janez Vajkard Valvasor, čolnarji že spopadali. Na Trnovsko plažo je privabilo nekaj obiskovalcev, ki so uživali ob kulturnem programu, sklenili pa so ga z bojem krepkih fantov. Ti so morali pokazati tako moč kot spretnost. Ključno je bilo predvsem ravnotežje.
»Boje čolnarjev na Ljubljanici je prvi omenil Valvasor, pozneje pa se je o njih razpisal tudi Gabrijel Grubar, ki je meščane učil plovbe po reki,« pove Tomo Zupančič, predsednik Kluba rečnih čolnarjev. Tečni pirat mu pravijo prijatelji, a je Tomo brez dvoma tudi prava enciklopedija zgodovine dogajanja ob in na reki Ljubljanici.
Dve ribiški vasi
»Nekoč sta bili v Ljubljani dve ribiški vasi, ena na Krakovem, druga v Trnovem. Krakova vas je pripadala križnikom, se pravi križarskemu viteškemu redu. Ta je imel svoj sedež na mestu, kjer so danes Križanke. Tamkajšnji ribiči so seveda ribe lovili zanje. Mi, Trnovčani, pa smo lovili za mesto. Že takrat je med ribiškima družinama vladala močna konkurenca. Ribiči so se dnevno srečevali na Barju, zato je pogosto kateri od njih tudi pogledal čez palico, s katero je poganjal brodnik. Ob tem pa jo je mnogokateri ribič pošteno skupil. Padec v vodo je bila še najmanjša posledica,« je pojasnil Tomo. Prav zato, da bi se strasti umirile, so mestne oblasti prvo nedeljo v septembru pripravile boje čolnarjev. Izkušeni čolnarji so se med seboj pomerili za sod vipavskega vina. Poraženec je prejel suhe nogavice in vatel tople tkanine, da se je posušil in ogrel po padcu v reko. »Enake nagrade so tudi danes. Pa tudi namen prireditve je enak. Socializacija, druženje. Tudi nekoč je bilo tako. Šlo je bolj za zabavo, da so se ljudje med seboj spoznali in povezali. So pa seveda pravila boja danes nekoliko strožja, strogo so prepovedani udarci v glavo ali pod pas.«
»Kdo pa je običajno zmagal?« nas zanima. »Trnovčani, seveda,« z nasmehom izstreli sogovornik.
Pravila igre so precej enostavna. Čolnar je moral nasprotnika s palico potisniti bodisi na tla čolna ali, še bolje, v vodo. Veslača sta na dveh čolnih, obrnjenih drug proti drugemu, ki jih morata čim bolj približati drug drugemu. Vsak čolnar poskuša z drogom, dolgim štiri metre, z odrivanjem in udarci svojega nasprotnika prisiliti k padcu v vodo ali sestopu nazaj v čoln. Kot rečeno, se je letos najbolje odrezal Miha Zadnikar. Nagrado, ki jo je prevzel, bo v celoti delil s prijatelji. »Sam namreč ne pijem,« je pristavil zmagovalec in dodal, da se naslednje leto gotovo spet bojuje.
A bržkone mu ne bo lahko. Drugouvrščeni Anže Vrhovnik, ki je tokrat za nagrado pobasal kolut blaga, je že napovedal, da se naslednje leto poteguje za najvišjo stopničko. Povsem nova izkušnja so bili boji za 18-letnega dijaka Gašperja Parteja, ki je kot tretjeuvrščeni dobil par toplih nogavic. Tako Anžetu kot Gašperju bo nagrada bolj kot na minulo sončno nedeljo, ko se je temperatura Ljubljanice gibala okoli 20 stopinj, prišla prav v zimskih dneh. Če gre verjeti ljudskim vremenarjem, ki še vedno dajo veliko na stara izročila, je pred nami sibirsko mrzla zima. A četudi bo mraz hudo pritisnil, so prizori zamrznjene Ljubljanice izjemno redki, je še dodal rečni pirat Tomo.
S prav posebno kulinarično dobroto so postregli na tradicionalni prireditvi na Ljubljanici – letečimi žganci. »To je bila hrana ljubljanskih fakinov. Izraz se denimo v Trstu še danes uporablja, to so pretovorni delavci,« pojasni Zupančič. Železniško postajo je Ljubljana nekoč dobila sredi polja, želja meščanov se ni upoštevalo. Tovor so zato z vozovi vozili med Ljubljanico in železniško postajo ter tudi dlje, proti Brezovici in Notranjim Goricam. Fakini so imeli polno dela, prvič so prišli tudi do denarja in so si rekli, da bodo jedli samo tisto, kar leta po luftu. Perutnino, torej. »Treba je vedeti, da je bila v nekdanjih časih perutnina šestkrat do sedemkrat dražja od govedine in svinjine, saj perutninskih farm še ni bilo.« In kaj ima potemtakem to z žganci? Nič kaj dosti. Leteči žganci so namreč povsem običajna ocvrta piščančja bedra.
