Zmaje tudi šiva, ne le spušča

Člani zmajarskega društva KAP Jasa bi morali biti prav zdaj v Indiji na velikem festivalu, kjer se srečujejo vsi tisti, ki radi v zrak spuščajo zmaje. Med njimi je tudi Janez Vizjak iz Dragomlja pri Domžalah, sicer grafični tehnik tiska, ki med drugim pravi, da festival bo, vendar virtualen.

»Že kot otrok sem rad spuščal zmaje in navduševalo me je, kako visoko lahko poleti tistih nekaj palic in polivinila. Pozneje, ko sem dobil hčerko, pa sem spet začel z njo spuščati zmaje, ampak to so bili le otroški, ne tisti pravi,« pravi Janez, ki jih tudi ustvarja in šiva. »Izdelujem jih pod znamko dr.agon kites,« pove Vizjak.

»Ne gre več za otroške, saj so ne samo večji, ampak tudi izdelani iz čisto drugih materialov. Uporabljam blago, kakršno se uporablja za izdelavo spinaker jader, samo da je to veliko lažje. Tudi palice niso lesene, temveč so iz karbona. Pri zmaju je zelo pomembno, da je pravilno narejen. Zato po navadi šivam tradicionalne, denimo japonske. Pomembna sta tako oblika kot pravilno vpetje. Najprej raziščem po spletu, kakšno obliko bi rad naredil, potem si zamislim motiv. Na spletu je moč najti zelo veliko načrtov za izdelavo, je pa seveda vse treba izrisati na novo, si narediti nekakšno krojno polo, imeti načrt v velikosti 1:1. Tudi ko gre za zelo velike zmaje.«

Janez Vizjak predstavi nadaljnji postopek: »Nato se načrt preriše na blago in izreže osnovno obliko. Potem pride na vrsto aplikacija – to pomeni, da se s posebno tehniko šivanja posameznih barvnih kosov blaga sešije slika. Na koncu se vse obrobi, našije ojačitve, naredi žepke za palice in na koncu še luknje, zanke za privez. Na koncu pride še vrvica, s katero se naveže zmaj.«

Zanima nas, koliko jih je nastalo do zdaj, kako je s prostorom, ima delavnico? »V slabih štirih letih, odkar se ukvarjam z izdelavo zmajev, se jih je nabralo že kar proti 30,« odgovarja Janez. »Večino sešijem kar doma, v dnevni sobi. Razen v nekaj primerih, kot na primer ko sem šival človeško ribico, ki je dolga 23 metrov. Takrat sem se dogovoril z lokalno osnovno šolo, da so mi odstopili prostor v telovadnici.« Vendar človeška ribica ni pravi zmaj, saj za letenje potrebuje dvižnega zmaja: »Je bolj kot ne lepo oblikovana vetrna vreča. Je pa res, da obiskovalci festivalov radi gledajo velike pisane like, ki plapolajo v vetru. Veliko bolj so mi všeč tisti klasični zmaji, ki letijo sami. Takšni, ki imajo palice, da držijo obliko. In tem potem dodamo rep, ki plapola v vetru.«

Delo ni kar tako. »Pri izdelavi ni naključij. Zelo važna je natančna izdelava, da je simetričen, da sta leva in desna stran enako težki, da je pravilno vpet. Po navadi jih delam po preizkušenih načrtih, če pa se česa lotim po svoje, je potrebnega kar nekaj popravljanja in naknadnih nastavitev. Seveda pa je treba upoštevati aerodinamiko in pravo obliko, ki pripomore k boljšemu letenju. Da je zmaj bolj miren, se mu lahko doda rep. Največji repi merijo tudi do 60 kvadratnih metrov. Sicer pa v močnem vetru leti vse, samo da je pravilno vpeto.«


Janeza sprašujemo, kaj je najpomembnejše pri spuščanju zmajev. »Prvi pogoj je, da piha,« odgovarja na kratko. »Da je veter konstanten, da ne piha v sunkih. Dobro je, da si na čim bolj odprtem terenu, kjer okoliški hribi niso preblizu, da ni dreves, kajti vse to povzroča turbulenco in s tem nemiren let. Najlepše je, ko je lep sončen dan, ko piha enakomerno in so zmaji lahko na nebu tudi več ur. Sicer pa za brezvetrne dni lahko uporabimo tudi zmaja, ki ne potrebuje vetra. Gre za izjemno lahke zmaje, tako imenovane jadralne, ki jih spravimo v zrak samo s potegom vrvice in jih potem upravljamo in vodimo po zraku.«