SPREMEMBE V PLAČNIH RAZREDIH
Znan predlog prenove plačnega sistema: zaposlene v javnem sektorju bi razdelili v dve skupini
V pripravi je nov zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Kaj bi javnim uslužbencem lahko prinesel in kaj odvzel?
Odpri galerijo
Na vladni strani si želijo s spremembami zagotoviti boljšo povezanosti plačila dela z rezultati dela, večjo fleksibilnost pri določanju višine plače, manj administriranja in poenostavitve sistema. FOTO: Uroš Hočevar, Delo
Minister za javno upravo Boštjan Koritnik je predstavil izhodišča za prenovo plačnega sistema, ki v javnem sektorju velja dobrih dvanajst let. Uvodoma je dejal, da prenovo plačnega sistema predvideva že koalicijska pogodba o sodelovanju v aktualni vladi, v kateri je zapisana tudi zaveza o uvedbi stimulativnega nagrajevanja javnih uslužbencev z uvedbo variabilnega dela plače, odvisno od izpolnjevanja ciljev.
Koritnik je poudaril, da imajo nekateri delodajalci dovolj sredstev za nagrajevanje zaposlenih v javnem sektorju, a jim trenutni »rigidni« sistem plač tega ne omogoča. Z novim zakonom bi jim to omogočili in dali poudarek večji povezanosti plače z rezultati dela z variabilnim nagrajevanjem.
Maso sredstev za delovno uspešnost pa bi s sedanjih dveh oziroma treh odstotkov postopno zvišali na sedem.
Dodatek k plači bi se po predlogu, ki ga morajo še uskladiti s sindikati, izplačeval tudi za izjemne dosežke na nacionalni ravni znanstvenikom, zdravnikom ... in morda tudi vrhunskim športnikom, če bi resorni minister zagotovil sredstva.
Dodatek k plači je predviden tudi za deficitarne poklice, torej za kader, ki ga v državi primanjkuje. Koritnik je kot primer navedel bolnišnične negovalce.
Redna delovna uspešnost in delovna uspešnost za povečan obseg dela bi se združili v eno eno. Posameznik bi iz naslova delovne uspešnosti lahko dobil več kot zdaj, in sicer do 30 odstotkov višjo plačo.
Ukinili bi ocenjevanje kot podlago za napredovanje, saj zdaj velika večina zaposlenih dobi oceno odlično, kar jim omogoči napredovanje na tri leta. Po vladnem predlogu bi bilo napredovanje samodejno, a skozi določeno časovno obdobje. Kot je dejal minister, bi tako lahko zaposleni najvišji plačni razred na delovnem mestu dosegel po 40 letih in ne, kot je zdaj v praksi, po 15.
Popolna novost zaradi togega plačnega sistema je tudi ustanovitev novega delovnega mesta, a po dogovoru z resornim ministrstvom.
Še vedno pa bi za vse v javnem sektorju ohranili nekatere skupne temelje, ko gre za sestavo plače, plačno lestvico, višino dodatkov, metodologijo obračunavanja in izplačevanja plač. Ostala bi tudi obveznost poročanja podatkov o plačah v informacijski sistem ISPAP.
Javne uslužbence bi razdelili v dve skupini glede na način financiranja. V prvem razredu bi bili zaposleni v državni upravi, občine, CSD, šole, ki se financirajo izključno oziroma v pretežni meri iz proračunskih sredstev in pri katerih ima vsaka sprememba neposreden vpliv na proračun. Za ta del bi veljala bolj zavezujoča centralno določena pravila plačnega sistema.
Večjo avtonomijo pri urejanju plač pa bi imeli v tistem delu javnega sektorja, ki s svojimi storitvami sredstva pridobiva na trgu oziroma se financira še iz drugih sredstev, ne le iz proračuna, ter določene institucije, ki jim že ustava ali zakon zagotavlja večjo samostojnost in neodvisnost. Minister je kot primer izpostavil zdravstvo in raziskovalno dejavnost. Vladno izhodišče pa je, da se spremembe uvajajo znotraj enake mase sredstev za plače.
*spremembo zvišanja najvišjega plačnega razreda, ki ga je mogoče doseči na delovnih mestih in nazivih,
* ukinitev zmanjšanja osnovne plače javnim uslužbencev, ki ne izpolnjujejo pogoja ustrezne izobrazbe,
* spremembe plačila dežurstva.
Kar zadeva vprašanje t. i. izstopa posameznih poklicev ali dejavnosti iz enotnega plačnega sistema, kar so omenjali zlasti v povezavi z zdravniki, s policisti ali z vojaki, dokončnega odgovora še ni. V skladu s sklepom, ki ga je sprejela vlada v četrtek, je na ministrstvih, da v roku 14 dni presodijo, ali je za katerega od poklicev ali dejavnosti iz njihove pristojnosti treba oblikovati ločen plačni sistem, in v tem primeru tudi predlagajo izhodišča, o katerih bo nato odločala vlada.
Več nagrajevanja zaposlenih
Koritnik je poudaril, da imajo nekateri delodajalci dovolj sredstev za nagrajevanje zaposlenih v javnem sektorju, a jim trenutni »rigidni« sistem plač tega ne omogoča. Z novim zakonom bi jim to omogočili in dali poudarek večji povezanosti plače z rezultati dela z variabilnim nagrajevanjem.
Maso sredstev za delovno uspešnost pa bi s sedanjih dveh oziroma treh odstotkov postopno zvišali na sedem.
Dodatek k plači bi se po predlogu, ki ga morajo še uskladiti s sindikati, izplačeval tudi za izjemne dosežke na nacionalni ravni znanstvenikom, zdravnikom ... in morda tudi vrhunskim športnikom, če bi resorni minister zagotovil sredstva.
Dodatek k plači je predviden tudi za deficitarne poklice, torej za kader, ki ga v državi primanjkuje. Koritnik je kot primer navedel bolnišnične negovalce.
Redna delovna uspešnost in delovna uspešnost za povečan obseg dela bi se združili v eno eno. Posameznik bi iz naslova delovne uspešnosti lahko dobil več kot zdaj, in sicer do 30 odstotkov višjo plačo.
Ukinitev ocenjevanja in odprtje novega delovnega mesta
Ukinili bi ocenjevanje kot podlago za napredovanje, saj zdaj velika večina zaposlenih dobi oceno odlično, kar jim omogoči napredovanje na tri leta. Po vladnem predlogu bi bilo napredovanje samodejno, a skozi določeno časovno obdobje. Kot je dejal minister, bi tako lahko zaposleni najvišji plačni razred na delovnem mestu dosegel po 40 letih in ne, kot je zdaj v praksi, po 15.
Popolna novost zaradi togega plačnega sistema je tudi ustanovitev novega delovnega mesta, a po dogovoru z resornim ministrstvom.
Še vedno pa bi za vse v javnem sektorju ohranili nekatere skupne temelje, ko gre za sestavo plače, plačno lestvico, višino dodatkov, metodologijo obračunavanja in izplačevanja plač. Ostala bi tudi obveznost poročanja podatkov o plačah v informacijski sistem ISPAP.
Javne uslužbence bi razdelili v dve skupini
Javne uslužbence bi razdelili v dve skupini glede na način financiranja. V prvem razredu bi bili zaposleni v državni upravi, občine, CSD, šole, ki se financirajo izključno oziroma v pretežni meri iz proračunskih sredstev in pri katerih ima vsaka sprememba neposreden vpliv na proračun. Za ta del bi veljala bolj zavezujoča centralno določena pravila plačnega sistema.
Večjo avtonomijo pri urejanju plač pa bi imeli v tistem delu javnega sektorja, ki s svojimi storitvami sredstva pridobiva na trgu oziroma se financira še iz drugih sredstev, ne le iz proračuna, ter določene institucije, ki jim že ustava ali zakon zagotavlja večjo samostojnost in neodvisnost. Minister je kot primer izpostavil zdravstvo in raziskovalno dejavnost. Vladno izhodišče pa je, da se spremembe uvajajo znotraj enake mase sredstev za plače.
Zakon predvideva še:
*spremembo zvišanja najvišjega plačnega razreda, ki ga je mogoče doseči na delovnih mestih in nazivih,
* ukinitev zmanjšanja osnovne plače javnim uslužbencev, ki ne izpolnjujejo pogoja ustrezne izobrazbe,
* spremembe plačila dežurstva.
Kar zadeva vprašanje t. i. izstopa posameznih poklicev ali dejavnosti iz enotnega plačnega sistema, kar so omenjali zlasti v povezavi z zdravniki, s policisti ali z vojaki, dokončnega odgovora še ni. V skladu s sklepom, ki ga je sprejela vlada v četrtek, je na ministrstvih, da v roku 14 dni presodijo, ali je za katerega od poklicev ali dejavnosti iz njihove pristojnosti treba oblikovati ločen plačni sistem, in v tem primeru tudi predlagajo izhodišča, o katerih bo nato odločala vlada.
