Znana dobrodelnica Jožica Ličen zdaj sama potrebuje pomoč

Kako se življenje lahko obrne na glavo, je na lastni koži spoznala 74-letna Jožica Ličen, ki je od ustanovitve Škofijske karitas Koper (ŠKK) sodelovala pri pomoči drugim in celo postala njena ravnateljica; bila je voditeljica projekta Umetniki za Karitas, zaradi dolgoletnega dobrodelnega in požrtvovalnega udejstvovanja pa je postala tudi častna občanka Ajdovščine in kandidatka za ono 365 leta 2019.

Dolga desetletja je zbirala pomoč za druge. FOTO: arhiv Slovenskih novic

»Sodelovali smo tudi s Slovenskimi novicami za materinski dom,« se spomni dobrih sodelovanj iz številnih minulih akcij. »Čez noč pa se je življenje spremenilo. Zdaj je tako, da ona potrebuje našo pomoč,« razmere v zadnjih dveh letih opiše njena nekdanja bližnja sodelavka iz ŠKK Tatjana Rupnik: »Šla je po križevem potu in je ostala na vozičku, brez desne noge.«

Ranica na mezincu

Jožica se je upokojila kmalu po svojem 40. letu, pred časom je odmevala njena izjava, »če sem nekoč kot davkarica jemala ljudem, sem se po upokojitvi čutila poklicano, da jim dajem«. Že takrat, ko je začela delati v Karitasu, je jemala zdravilo, ki pa je imelo stranske učinke: »Pomagalo mi je preživeti, dolgoročno pa ni bilo prekrvitve, to se je poznalo na kosteh in žilah.« Nato so se težave začele malo pred epidemijo: »Februarja predlani sem bila še na seminarju, naslednji dan pa v bolnišnici zaradi aritmije.«

Po posegu se je na mezinčku pojavila ranica: »Sepsa je bila, samo mezinček na nogi, nič drugega …« Rana je – kljub zdravilom – dokaj hitro napredovala ter zelo bolela: »Srečna sem bila, ko sem bila sama, da sem lahko kričala, jokala, molila, tako je bolelo.«

Avgusta lani so ji odrezali nogo: »Bilo je tako boleče, da še v življenju nisem bila tako srečna, kot ko so mi odrezali nogo. Človek ne more verjeti.« Zdravniki so bili pred tem zelo črnogledi, dali so ji le še nekaj dni: obležala je za za tri mesece: »Glave nisem mogla dvigniti, pa še slabe kosti in slaba koža. Mišice in vse se je razpustilo. Vsi so se bali zame, da bom šla.«

Od zdravnika je dobila nasvet, da mora biti trmasta ter da mora jesti: »Pa sem dobivala vsak drug dan po dve fetki pršuta, in vam povem, da me je spravilo k sebi. Nisem obležala.« Hitro pa doda, da sta jo vrnili ti reči: »Več kot polovica je podpora sočloveka, komaj zdaj sem to razumela. Druga polovica pa zaupanje v zdravnika.« Za slednje ima samo besede pohvale, ker so ji vlivali voljo – enako kot številni ljudje prek sporočil, pa celo svetih maš zanjo.

Pridni zet že koplje

Po dveh letih bolnišnic in rehabilitacij se je vrnila v družinsko hišo v Cesti kraj Ajdovščine, okoli nje je vrt, predvsem pa ravna površina, po kateri se lahko prevaža z vozičkom. Ker pa biva v prvem nadstropju, po stopnicah ne more sama. »Na škofijski Karitas smo se odločili, da ji omogočimo, da bo lahko šla vsaj na vrt in do sosedov, se nadihala svežega zraka. Zdaj je večinoma v stanovanju,« pojasnjuje Rupnikova, ki je postala vodja akcije zbiranja pomoči.

Tukaj bo stalo dvigalo. FOTO: Tomica Šuljić

»Vsekakor pa vztrajam, prosim, zapišite: ko jaz dvigala ne bom več potrebovala, naj ga dobi nekdo, ki ga potrebuje. Vem, da bo dragoceno še za koga,« je tudi povedala Ličnova, ki je pred leti sama zbirala denarno pomoč za dvigalo družini z bolnima otrokoma. Dela pri enem od dveh balkonov so se začela, Jožica pohvali »pridnega zeta«, ki koplje za ploščad – a pridne roke ne bodo zadostovale.

»Pri Karitas smo zato pristopili k akciji Dvigalo za Jožico. Zbrati je treba 19.800 evrov, ki bodo namenjeni nakupu in montaži dvigala ter gradnji jaška za njegovo namestitev,« je sporočil ravnatelj ŠKK Tihomir Busija. »Do torka se je nabralo okoli 3500 evrov, vabimo pa vse, da se pridružijo, že vnaprej velik boglonaj!« dodaja Tatjana Rupnik. Jožica pa pravi, da je ves čas v bolnišnici pogrešala svojo hišo: »Pozitivne misli so me dvignile. Pa pršut, gvišno.«