Breda Kutin: Švercala sem pralne praške na testiranje

Breda Kutin je pred 30 leti ustanovila Zvezo potrošnikov Slovenije (ZPS), je tudi njena predsednica in mednarodno priznana strokovnjakinja ter seveda tudi državljanka in ne nazadnje babica, ki upa, da bo svet, v katerega bosta odrasla njena vnuka, tudi z dobro potrošniško politiko omogočal dostojno življenje.

V njeni pisarni na Viču v Ljubljani je bila ob našem obisku velika miza polna starih in novih potrošniških revij, o katerih je, tako kot o številnih drugih dejavnostih ZPS, zadnje dni zaradi okroglega jubileja potrošniške organizacije Kutinova spregovorila v številnih intervjujih. Poleg častitljive obletnice ima ZPS še en razlog za veselje in ponos: številnim priznanjem se je pridružila še nagrada Evropske komisije za najboljše projekte s področja trajnostne energije.

Kako se je rodila ideja za Zvezo potrošnikov Slovenije?
Ko sem kot raziskovalka začela delati na področju kakovosti na Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva, sem odkrila potrošniške revije, ki jih je imel potrošniški center, ki je prirejal razstave in svetoval potrošnikom. Takoj so me pritegnile, saj si v tistih časih moral za to, da si lahko naročil publikacije iz tujine, imeti posebno dovoljenje za nakup deviz, kar je bilo vse prej kot preprosto. Zelo kmalu sem pripravila koncept slovenske potrošniške revije in predlog, da bi raziskovalna enota postala samostojna organizacija, ampak ta poskus ni bil uspešen. Sem pa kot raziskovalka dobila vpogled v delovanje potrošniških organizacij v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Švedskem. In to je bila osnova, da smo, ko so se začele spremembe, lahko zagnali potrošniško organizacijo pri nas. S podjetnico Marto Turk, ki je imela svoj biro, v katerem so spremljali cene, sva za nekaj časa združili moči. Rekla sem, da pridem zraven le pod pogojem, da bomo ustanovili pravo potrošniško organizacijo, kakršne smo videli na Zahodu, in da startamo, takoj, ko bo mogoče, s potrošniško revijo. Potem se nas je nekaj entuziastov odločilo, da v soboto, 23. junija 1990, ustanovimo organizacijo in sprejmemo program, ki je v osnovnih obrisih danes še aktualen.

So bile teme, s katerimi ste se ukvarjali pred 30 leti, zelo drugačne od današnjih?
V časopisu Barometer smo objavljali teste, na primer o tem, kakšna je dobra šolska torbica, test gospodinjskih aparatov itd. Takoj ko smo postali organizacija, so se ljudje že začeli obračati na nas s problemi. Eden od njih je bil problem stanovanjskih kreditov pri banki SKB. Afera je bila podobna ali pa še malo večja, kot je zdaj ta s krediti v švicarskih frankih. S to razliko, da je politika imela posluh, da je treba problem reševati, in tudi zato je nastal Stanovanjski sklad, ki je dobil sredstva od privatizacije stanovanj. Dosegli smo, da je bil prvi razpis namenjen za poplačilo teh posojil. Kot smo pred kratkim preračunali prihranke, smo 3500 družinam prihranili protivrednost okoli 300 milijonov nemških mark. Če bi vse ostalo, kot je bilo na začetku, bi mnogi ostali brez strehe nad glavo.


V tistih časih smo se Slovenci šele navajali na novo vlogo potrošnika. Verjetno nas je bilo še lažje okrog prinesti kot danes.
Ena od afer iz tistega časa je afera Trend, ko je Sandi Grubelič ustanovil podjetje, ki je dajala avtomobile na lizing. V Sloveniji nismo vedeli, kaj je to. Trg je bil lačen zahodnih avtov, saj si v Jugoslaviji zaradi davkov za en tak avto plačal dvojno ceno. Zato so si jih le redki lahko privoščili. Normalno, da je bil zelo velik interes. V začetku so ljudje dobivali avtomobile, predplačila so bili kar visoka. Pozneje ni bilo ne denarja ne avtomobilov. Ko smo potrošnike pozvali, naj nam pošljejo pogodbe, se je usulo.

ZPS je bil najprej stranka.
Kot stranko smo ga registrirali iz preprostega razloga, ker na ta način nismo potrebovali nobenega soglasja. A v statutu smo zapisali, da bomo delovali nepolitično za vse potrošnike, in tega se držimo ves čas. Začeli smo brez denarja, brez prostorov. Prvi naslov Zveze je bil pri meni doma.

So se razmere za slovenskega potrošnika do danes zelo spremenile?
Po osamosvojitvi je vladalo posebno vzdušje. Vsi smo bili navdušeni, da imamo svojo državo. Vsi skupaj smo želeli nekaj narediti. Stranke so nastajale, a so bile drugačne. Politika je reševala probleme ljudi. To se je od njih pričakovalo. Politiki so delovali v javnem interesu in stranke so se promovirale, če so delale v javnem interesu. In mi smo prišli zraven, saj je bila politika pripravljena poslušati. Takrat smo imeli v parlamentu odbor za varstvo potrošnikov.

Pozneje pa so se stvari sfižile?
Odbor je bil aktiven še dve leti. Potem ko je prišlo do prve menjave vlade, so ga ukinili. In nikoli več ga niso vzpostavili.

Kako zdaj sodelujete z vlado?
Vedno slabše. Zato, ker danes parlament potrjuje predloge koalicije. Pa to ne samo zdaj, v tej vladi, tako je bilo tudi že z vladami pred njo. To ni več hram demokracije, v katerem bi se soočali mnenja in argumenti. Vedno bolj prevladuje argument moči, poslanci pa so zgolj glasovalni stroj. Težko je hoditi v parlament, kamor te povabijo, nato pa ti po 10 minutah vzamejo besedo. Nimaš je več, ker si pač samo gost. To je pravzaprav zelo velika škoda.

Kaj pa to pomeni za slovenskega potrošnika?
Položaj slovenskega potrošnika se slabša. ZPS je v začetnem obdobju zelo veliko sodelovala pri zakonodaji, ne samo pri zakonu o varstvu potrošnikov, ampak tudi pri drugih zakonih kot npr. o pravicah kupcev stanovanj. Ko je bil zakon o potrošnikih sprejet, je bila Slovenija zgled dobrih rešitev. Imeli smo nacionalni program, prioritete, vlada je imela program dela. Določene projekte so podprli in tudi sofinancirali. Potem pa so šle stvari v drugo smer. Prvi konflikti so se začeli leta 2000 ob naši deseti obletnici, kmalu po tistem, ko je nastal Urad za varstvo potrošnikov. Mi smo ga razumeli kot partnerja, ne kot konkurenco. Izkazalo pa se je, da je vodstvo Urada menilo, da smo njihovi uslužbenci. Ker ni bilo tako, so nam ukinili vse sofinanciranje iz državnega proračuna.

Zakaj je pomembno prisluhniti potrošniku? Zakaj bi politiki to moralo biti v interesu?
Potrošnik je sam v pogajanju z monopoli ali velikimi sistemi, kot so banke, zavarovalnice, prešibak je, nima znanja, informacij niti pogajalske moči. Zato potrebujemo neodvisno, močno potrošniško organizacijo in potrošniško politiko, da določi pravila ali intervenira, ko je treba. Da trg deluje, potrebujete varovalke.

ZPS je povezan s potrošniškimi organizacijami v Evropi in po svetu.
Leta 1993 smo postali člani mednarodne organizacije za primerjalno testiranje ICRT. Prej pa smo sodelovali s posameznimi potrošniškimi organizacijami, z avstrijsko in nemško. Že leta 1992 sem švercala pralne praške in mineralno vodo v Avstrijo, da so jih tam testirali. Vedno kupujemo anonimno, podjetja nam ne pošiljajo izdelkov. Izdelke pošljemo v akreditirane laboratorije, v ekipi imamo visoko usposobljene strokovnjake. Testiranja, ki ga zdaj izvajamo, niti po naključju ne bi mogli speljati sami, a tega ne delajo niti največje organizacije, ki s skupnim testiranjem prihranijo milijonske zneske. Britanci, ki so največji v Evropi, so imeli v preteklosti svoje laboratorije, delali so tudi za ZN in še za koga, pa so ugotovili, da to ne gre več.

Vendar nekatere teste opravite tudi sami.
Prehranske izdelke preverjamo sami. To pomeni, da analiziramo trg, določimo, kaj in kako bomo testirali, in nato sodelujemo z laboratoriji, ki preverjajo različne parametre (npr. vsebnost vode, soli, prisotnost težkih kovin) v skladu z veljavnimi standardi, pogosto smo celo strožji od standardov. Rezultate nato pripravimo za objavo v reviji, na spletni strani www.zps.si, ki je postala osrednji portal za slovenske potrošnike.

Ste bili kdaj deležni pritiskov?
Vse mogoče je že bilo. Tudi grožnje s tožbami, tudi kakšne tožbe. Veste, s testi pridobiš konkreten podatek o izdelku, in ko pride to na trg, še kako vpliva.

Verjetno so vas že kdaj vprašali, zakaj testi niso dostopni vsem. Dostop do njih imajo le vaši člani, ki plačujejo članarino.
Preprosto zaradi tega, ker moramo rezultate testiranja plačati. Pri mednarodnih testih plačamo sorazmerni delež. Naredimo analizo trga in se odločimo, s koliko vzorci bomo sodelovali. Izdelek moramo kupiti, ga poslati v laboratorij, preveriti rezultate itd. Vse to stane. Za vsakim testom se skriva veliko dela in stroškov. Test enega samega izdelka stane od nekaj sto do nekaj tisoč evrov, mi pa samo v eni reviji objavimo rezultate tudi za več kot 50 izdelkov. Ko so nam leta 2012 že drugič odtegnili vsa državna sredstva za aktivnosti (za revijo, svetovanje, projekte), smo se morali izjemno potruditi, da smo kot organizacija obstali. Takrat smo začeli kolektivne kampanje, kot je zamenjava dobavitelja elektrike in plina. Finančno in mentorsko so nam pomagale tudi evropske potrošniške organizacije. Še bolj smo se navezali na krovno potrošniško organizacijo BEUC, ki zastopa interese potrošnikov v Bruslju. Neodvisnost stane!

Kaj bi moralo slovenske potrošnike trenutno najbolj skrbeti?
Kar nas zdajle posebno skrbi, je, kako so vlade preprosto pozabile na evropsko zakonodajo. Konkretno na pravice potnikov, kjer je zakonodaja enotna za vse članice. Ljudje so poskusili potovati, pa se je vmešala korona. Zakonodaja je jasna, da mora agencija denar vrniti v 14 dneh v celoti. Slovenska vlada je sprejela izredni zakon, ki je iz potrošnikov, ki so želeli potovati s turistično agencijo, naredil neprostovoljne kreditodajalce.

Prej ste omenili akcijo skupinskega nakupovanja elektrike. Kar tri ste pripravili, mar ne?
Da, dve izjemno uspešni kampanji, s tretjo pa nismo najbolj zadovoljni, saj dobavitelji energije niso bili pripravljeni ponuditi boljše cene in s tem pridobiti potencialno večjega števila novih odjemalcev. Zelo nas je tudi začudilo, da na licitaciji niso tekmovali med seboj. Ko smo videli, da nismo dobili zanimive ponudbe, potrošnikov nismo zavajali. V prvi in drugi kampanji skupinskega nakupa energije so bili doseženi prihranki za sodelujoče več kot dva milijona evrov. Naj pa dodam, da smo pred nekaj dnevi prejeli nagrado Evropske komisije za najboljše projekte s področja trajnostne energije, v okviru katerega smo izvedli tudi izjemno uspešen skupinski nakup klimatskih naprav.

Kakšni so cilji ZPS za prihodnost?
Zelo nas zanima zeleni dogovor, ki ga pripravlja Evropska komisija. S covidom-19 smo dobili sporočilo, da smo del narave. Zato je že zdaj treba iskati trajnostno naravnane rešitve, treba je razmišljati o tem, kako bomo potrošniku pomagali, da bo izbiral trajnostno. Prepričana sem, da bomo ob takšni usmeritvi v razvoj zagotovili veliko dela in rast ne bo problem. A tudi če rasti ne bo, bomo zmanjševali probleme. S tem, ko varujemo naravo, bomo obvarovali sebe.