Znana Slovenka s slečenim otrokom na sprehodu: je šla predaleč?

Pred dnevi smo pisali o znani Slovenki (njeno ime hranimo v uredništvu), ki je v začetku oktobra po središču Ljubljane zgolj v plenici peljala na sprehod nekaj čez eno leto starega sina. Kot nam je dejala, je »sinu zelo hitro vroče, zato mu v skladu s smernicami sočutne vzgoje prisluhnem in se odzivam na njegove potrebe.« Dodala je, da »bi ustrezno ukrepala, če bi ga zeblo«.

O pomenu sočutne vzgoje smo se obrnili na Janjo Urbančič, ustanoviteljico tovrstne metode pri nas, mentorico za osebno rast, predavateljico in vodjo Sočutne akademije. Po mnenju Urbančičeve je šla mati predaleč. Zakaj? »Najprej zaradi moralnih razlogov. Odrasli ljudje ne hodimo po ulicah samo v spodnjem perilu, čeprav nam je vroče, tako da je nekako logično, da tudi svoje otroke učimo življenja v svetu odraslih. Obstajata čas in prostor, kjer si to lahko privoščimo. Poleg tega jaz tukaj vidim tudi higienski in varnostni vidik. Ljubljanske ulice vseeno niso tako čiste in varne (brez razbitega stekla, npr.), da bi lahko malček hodil bos po njih.«

Medtem ko so nam iz CSD odgovorili, da bi si želeli stopiti v stik z materjo in »čim prej preveriti na terenu, saj so glede na opis in sliko podane okoliščine, ki terjajo ugotavljanje primerne zaščite in skrbi otroka,« pa Urbančičeva ni prepričana, ali gre zanemarjanje otroka ali ne, ker, kot pravi, je »možno, da otroka čisto zares ne zebe«. Pri tem pojasnjuje z vidika sočutne metode, ki jo zagovarja: »Če otroka čisto zares ne zebe, potem se mi to ne zdi zanemarjanje, hkrati pa menim, da mati nima dovolj dobrega občutka za meje, torej, kaj je kraju in času primerno in kaj ne. Če pa otroka vseeno zebe, mati pa tega ne opazi, oziroma se gre ne glede na vse neko 'sočutno vzgojo', ki to potem seveda ni, potem je to seveda sporno. Vsekakor se mi glede na to, da iz slik in opisa ne moremo zagotovo potrditi ali ovreči suma na zanemarjanje, zdi potrebno, da odgovorne službe preverijo, kaj se zares dogaja s tem otrokom in materjo oziroma družino.«

Kaj je sočutna vzgoja?

Gre za vzgojo, kjer smo hkrati sočutni do otroka in do sebe, pojasnjuje Urbančičeva, ki pravi, da imamo v družbi avtoritarno vzgojo, permisivno in na koncu še tretji način vzgoje, ki je sočutno starševstvo. »Resnično velja, da sočutno starševstvo zelo upošteva potrebe (poudarek na potrebe, saj je pomembno, da razlikujemo potrebe od želja) otrok in otroke šteje kot kompetentne za nekatere stvari že od rojstva. Dojenček recimo po nekem času vztrajno odmika glavo od dojke in s tem pokaže, da je sit. Otrok si vztrajno sezuva copate in s tem pokaže, da jih ne prenese. Ves čas si slači majico in s tem pokaže, da mu je vroče. Velikokrat starši ne zaznavamo tega kot kompetentnost in jasno izražanje potreb, temveč kot nevednost, saj je še otrok, češ kaj pa on ve, jaz bolje vem, kako se on počuti, itd. Pomembno pri tem je, da pri takšnih stvareh ne popuščamo iz strahu ali nemoči, ampak delujemo iz zavedanja in se odločamo zavestno in po tehtnem premisleku.«

Kako v primeru oblačenja otroka deluje sočutno starševstvo v primerjavi z avtoritarnim in na drugi strani permisivnim starševstvom? »Povsem nekaj drugega je, če otroku npr. ne oblečemo bunde, ker čutimo nemoč ob njegovi odločnosti ali nas je strah njegovega čustvenega izbruha (to bi bil permisivni odziv, ker gre za popuščanje) ali pa ker želimo, da občuti na svoji koži, kako je, če te zebe. Otroku pri tem zaupamo, da se bo oblekel, ko ga bo zeblo, in s tem krepimo njegov občutek zase, za svoje fiziološke potrebe, toploto, mraz itd. Seveda s tem tvegamo včasih, da se bo otrok prehladil, vendar se tudi starši učimo na izkušnjah, zato svoja dejanja korigiramo (ali pa tudi ne) glede na posledice, ki jih imajo naše odločitve. Velikokrat nas starše skrbi in smo prezaščitniški (op. p.: Urbančičeva v šali pravi, da ko mater zebe, se mora otrok obleči). Pretirano jih znamo varovati torej pred mrazom, lakoto, (manjšimi) poškodbami itd., zato odrastejo v ljudi, ki nimajo občutka zase, za svoje telo, izgubijo svoj stik z intuicijo in svojimi pravimi potrebami, prav tako pa imajo občutek, da je svet nevaren in da ne zmorejo obvladati zunanjih okoliščin.« Medtem ko bi avtoritarno starševstvo po njenem mnenju v tem primeru bilo, »da otroka zaradi strahu, npr. pred tem, da bi se prehladil, čeprav se to ne dogaja pogosto, enostavno prisilili v to, da se obleče, kljub temu da mu je zares vroče«.

Urbančičeva ima dva otroka in kot pravi, ju nikoli ni silila, da se oblečeta, če sta ji zatrjevala, da ju ne zebe ali jima je celo vroče, vendar jima je glede tega zaupala šele po nekaj izkušnjah, ko je videla, da jima to ne škodi v smislu zdravja. »Torej pri permisivnem in tudi avtoritarnem starševstvu ne upoštevamo otrokovih pravih potreb, temveč izhajamo samo iz sebe in svojih strahov. Sočutno je, ko izhajamo iz otrokovih potreb, hkrati pa pri tem seveda upoštevamo še druge vidike (svoje meje, moralne in etične vidike, zanesljivost otrokovega izražanja, pozitivne izkušnje, ki so posledica naših odločitev, itd.).«