Znani čevljar imel več strank kot mesto meščanov

Na vrata čevljarske delavnice Jožefa Levovnika, ki se je leta 2012 poslovil pri devetinosemdesetih, je Koroški pokrajinski muzej pred dnevi nalepil listič. Z njim mimoidoče obvešča, da je delavnica slovenjgraške čevljarske legende spet odprta, poslej kot muzej, ki bo trajen spomin na človeka, ki si ga bo mesto zapomnilo ne le kot čevljarja, ampak tudi kot športnika in športnega funkcionarja.

Jožef Levovnik, ki se je rodil leta 1925 v Slovenj Gradcu in se pri štirinajstih zapisal družinski tradiciji, čevljarstvu, je vse življenje ohranjal staro čevljarsko orodje, stroje in druge predmete iz čevljarske delavnice. »Za zbirko čevljarskega mojstra Jožefa Levovnika ne moremo reči, da je in situ, saj smo morali zaradi dotrajanosti zamenjati tla in leseni opaž v sprejemnici delavnice. Kljub temu je zbirka neprecenljiva in izjemna,« je povedala Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja.

Za policijo in vojsko delali škornje

Predmete in dokumentarno gradivo je Koroškemu pokrajinskemu muzeju v trajno hranjenje predal sin Tomo Levovnik, sicer dolgoletni športni delavec. Gre za staro čevljarsko orodje, pripomočke in inventar iz čevljarske delavnice v stavbi v Šolski ulici 3 v starem delu Slovenj Gradca ter veliko slikovne in druge dokumentacije, ki so jo Levovnikovi skrbno hranili skozi generacije. Najstarejši eksponat ima letnico 1925. V delavnici še stojijo Singerjevi šivalni stroji, s katerimi so šivali čevlje.
Čevljar je v en par vložil osem ur dela, a čevljarska delavnica Levovnik je slovela po zelo dobrih pomočnikih, zato so v osmih urah izdelali tudi po tri pare čevljev. Pomočniki, pri hiši jih je bilo tudi do štirinajst, so vsi živeli v hiši. Na mesec so izdelali tudi do štiristo parov čevljev. Izdelovali so delavske čevlje, čevlje za gozdarje pa tudi škornje za policijo in vojsko. Prav s škornji je bilo največ dela, a tudi največ zaslužka. Seznam strank je bil zelo dolg in je presegel število 1300, kolikor je bilo takrat prebivalcev v mestu.
Ko je v mestu cvetel čevljarski posel, je bilo v njem kar 19 čevljarskih delavnic in tri tovarne usnja. Svetovna gospodarska kriza v poznih tridesetih in zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja je njihovo število prepolovila, čevljarji pa so izgubljali posel v mestu tudi zaradi pojava prve Rojnikove trgovine z Batinimi čevlji. Tomo Levovnik je povedal, da oblast po letu 1957 obrtnikom ni dovolila zaposlovati več kot pet delavcev. Tudi očetovi pomočniki so morali od hiše: »Zaposlitev so našli v bližnji tovarni usnja. V času, ko so bili pri nas, so si vsi zgradili hiše.«

Čevljarska delavnica Jožefa Levovnika, ena najstarejših v Sloveniji, v kateri je mojster delal še po upokojitvi, vanjo pa je občasno prihajal tudi v času, ko je bival v domu starejših, je bila družabno stičišče številnih Slovenjgradčanov. V njej se ni nemarno obrekovalo, ampak se je debatiralo o politiki, športu, še zlasti rokometu in še čem, kar je bilo aktualnega na dnevnem redu. Ljudje so radi prihajali, police s čevlji, potrebnih popravila, niso nikoli samevale. Primerilo se je, da so stranke pozabile priti po popravljeni par, in ko tudi dve leti ni bilo nikogar ponj, je bilo jasno, da lahko konča za flike ali v smeteh.

Debatirali o rokometu

Jožef Levovnik ni bil samo čevljar, ampak tudi izjemen športnik in športni funkcionar. Oboževal je alpsko smučanje, atletiko, odbojko in zlasti rokomet. Leta 1954, ko so ga začeli igrati v mestu brez ustreznega igrišča in vodstva, ki bi mlade fante vodilo, ni pomišljal in se je takoj lotil dela. Govoril je, da Levovnikovi niso samo čevljarji, temveč tudi športniki. Največji uspeh je dosegel leta 1963, ko so postali slovenski prvaki v rokometu in so vsi igralci za nagrado prejeli zlati prstan kot košarkarji ameriške profesionalne lige NBA. Koroški pokrajinski muzej se namerava spominu na ta del Jožefovega dela pokloniti s posebno razstavo v prostoru ob čevljarskem muzeju.

Družina Levovnik si je želela, da bi celotno hišo, ne le prostore očetove delavnice, odkupila lokalna skupnost in jo namenila muzeju. Dogovora s prejšnjo mestno oblastjo ni bilo, zato je veliko stavbo ob Koroškem pokrajinskem muzeju in Koroški galeriji likovnih umetnosti kupil zasebnik in v njej uredil stanovanja.

»Raziskovanje in prezentacija obrtne in rokodelske dediščine je pomemben del našega dela. Obrtne dediščine ne predstavljajo samo orodja, pripomočki in izdelki, zbrani v muzejskih zbirkah, ampak tudi tradicija, izročilo in obrtno znanje. Čevljarska delavnica Levovnik predstavlja primer odlično ohranjene obrtne dediščine mesta Slovenj Gradec. Nova postavitev temelji na sodobni muzejski prezentaciji in bo celovito orisala zgodovino čevljarske obrti. Delavnica predstavlja velik potencial nadaljnjega razvoja ambienta za muzejske in turistične namene,« je povedal direktor Koroškega pokrajinskega muzeja Tadej Pungartnik.