POMOČ
Žrtvam potresa pomagajo tudi slovenski čebelarji
Med sedmimi preminulimi sta dva čebelarja. Ogroženih je okoli 19.000 čebeljih družin.
Odpri galerijo
Uničujoč potres na območju Siska, Petrinje, Gline in drugih okoliških krajev je med drugim napravil ogromno škode na čebelnjakih in drugi pripadajoči čebelarski infrastrukturi.
»Na žalost sta med rušenjem družinske hiše v Majskih Poljanah, naselju pri Glini, umrla tudi oče in sin Franjo in Marijo Tomić, ob člana Hrvatskog pčelarskog saveza – Hrvaške čebelarske zveze (HPS),« je dejal v telefonskem razgovoru predsednik HPS Željko Vrbos iz Virovitice.
»Na tem območju, kjer je bil rušilni potres in nato še nekaj novih sunkov, je 356 čebelarjev, ki skrbijo za okoli 19.000 čebeljih družin,« pove Boštjan Noč s Sela pri Žirovnici, predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS): »Po informacijah, ki so prišle do nas, je veliko, čeprav pravih ocen še ni, vsaj polovica, uničenih. Večina preostalih je vsaj delno prizadetih, več kot ena tretjina pa močno. Način čebelarjenja na njihovem območju je drugačen od našega. Nimajo takih čebelnjakov, ki jih poznamo v Sloveniji. Uporabljajo Langstroth-Rootove nakladne panje, ki so samostojno zloženi. To je standardni panj v Združenih državah Amerike, ki ga uporablja 95 odstotkov čebelarjev. Od tam se je razširil po vsem svetu in prevladuje povsod, razen v državah, kamor se je razširil kulturni vpliv Nemčije. Na potresnem območju so bili ti Langstroth-Rootovi nakladni panji po večini po tleh blizu objektov, zato toliko škode. Po potresu je bilo videti, kot da bi jih razmetala skupina medvedov.«
Še bolj je naše čebelarje razžalostilo dejstvo, da sta v potresu izgubila življenje dva njihova kolega. »Bila sta člana čebelarskega društva iz Gline in prav včeraj so ju položili v prezgodnji grob. Ob porušeni hiši, brez vsega, sta ostala samo vdova in drugi sin, ki v času potresa nista bila v družinski hiši, ki se je podrla. Vdova in sin sta ob vse, ob hišo in čebelnjake z dvesto družinami, svoja najdražja pa sta morala pospremiti k zadnjemu počitku. Stisne te pri srcu od vsega hudega,« težko opiše občutke predsednik ČZS Boštjan Noč in nadaljuje: »Ob vsem hudem, kar je doletelo ljudi, je težko sprejeti še smrt. Vemo, da smo se na celotnem območju zganili, in prav je tako. Zbiramo pomoč, toda treba je biti previden zaradi koronavirusa. Sem v stalni, dnevni zvezi z Vrbosom, predsednikom HPS, z njimi usklajujem tisto, kar potrebujejo najbolj v tem času.«
Slovenski čebelarji so strnili vrste. »Dal sem predlog o pomoči sosedom. Okoli novega leta smo sklicali pisno sejo upravnega odbora ČZS in potrdili predlog, da gremo v zbiranje pomoči za čebelarje s prizadetega območja. Nekateri naši člani so se organizirali za pridobivanje in distribucijo praktične pomoči, večina pa svojo dobro voljo izkazuje s humanitarnimi prispevki, ki jih zbiramo na zvezi in jih bomo v kratkem že posredovali na račun hrvaške čebelarske zveze.«
Čebele so bile zaradi zimskega časa v mirovanju in kot pove predsednik ČZS Noč, gre za večjo škodo, kot bi bila recimo ob potresu poleti: »Nobeden ne zna oceniti, koliko čebeljih družin je na tem območju sploh preživelo. Čebele so bile v panjih v zimski gruči, in ko so se razbili ali poškodovali, se je ta gruča raztresla po tleh. Mraz naredi svoje, nekatere družine so popolnoma odmrle, nekatere pa delno, a ni moč napovedati, ali bodo sploh preživele zimo, četudi so jih takoj zavarovali. Čebelarsko je ta predel zelo razvit, tako po številu čebeljih družin kot čebelarjev. Območje je polno gostujočih družin, stojišča za panje so od čebelarjev iz drugih krajev. Območje je bogato, kar se tiče paše, čebelarstvo je vir dodatnega zaslužka mnogim. Prepričani smo, da hrvaški čebelarji ne smejo ostati sami, in mi kot prvi sosedje jim moramo pomagati. Vesel sem dobrega odziva vseh naših članov že prvi dan akcije, menim pa oziroma sem o tem trdno prepričan, da nihče iz naših vrst ne bo pozabil na kolege s Hrvaške in bomo do naslednjega tedna zbrali dostojno pomoč za prizadeto območje. V naši zvezi je 8000 čebelarjev in lahko prispevamo, vsak po svojih močeh, kar veliko.«
Predsednik HPS Vrbos je za epilog dodal: »Našo državo je zadela res huda nesreča, ob tem pa smo spoznali, kdo so naši pravi prijatelji. Izkazana želja po takojšnji pomoči sama po sebi pove, kako veliki in srčni so slovenski čebelarji.«
»Na žalost sta med rušenjem družinske hiše v Majskih Poljanah, naselju pri Glini, umrla tudi oče in sin Franjo in Marijo Tomić, ob člana Hrvatskog pčelarskog saveza – Hrvaške čebelarske zveze (HPS),« je dejal v telefonskem razgovoru predsednik HPS Željko Vrbos iz Virovitice.
Kot bi jih razmetali medvedi
»Na tem območju, kjer je bil rušilni potres in nato še nekaj novih sunkov, je 356 čebelarjev, ki skrbijo za okoli 19.000 čebeljih družin,« pove Boštjan Noč s Sela pri Žirovnici, predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS): »Po informacijah, ki so prišle do nas, je veliko, čeprav pravih ocen še ni, vsaj polovica, uničenih. Večina preostalih je vsaj delno prizadetih, več kot ena tretjina pa močno. Način čebelarjenja na njihovem območju je drugačen od našega. Nimajo takih čebelnjakov, ki jih poznamo v Sloveniji. Uporabljajo Langstroth-Rootove nakladne panje, ki so samostojno zloženi. To je standardni panj v Združenih državah Amerike, ki ga uporablja 95 odstotkov čebelarjev. Od tam se je razširil po vsem svetu in prevladuje povsod, razen v državah, kamor se je razširil kulturni vpliv Nemčije. Na potresnem območju so bili ti Langstroth-Rootovi nakladni panji po večini po tleh blizu objektov, zato toliko škode. Po potresu je bilo videti, kot da bi jih razmetala skupina medvedov.«
Še bolj je naše čebelarje razžalostilo dejstvo, da sta v potresu izgubila življenje dva njihova kolega. »Bila sta člana čebelarskega društva iz Gline in prav včeraj so ju položili v prezgodnji grob. Ob porušeni hiši, brez vsega, sta ostala samo vdova in drugi sin, ki v času potresa nista bila v družinski hiši, ki se je podrla. Vdova in sin sta ob vse, ob hišo in čebelnjake z dvesto družinami, svoja najdražja pa sta morala pospremiti k zadnjemu počitku. Stisne te pri srcu od vsega hudega,« težko opiše občutke predsednik ČZS Boštjan Noč in nadaljuje: »Ob vsem hudem, kar je doletelo ljudi, je težko sprejeti še smrt. Vemo, da smo se na celotnem območju zganili, in prav je tako. Zbiramo pomoč, toda treba je biti previden zaradi koronavirusa. Sem v stalni, dnevni zvezi z Vrbosom, predsednikom HPS, z njimi usklajujem tisto, kar potrebujejo najbolj v tem času.«
Čebele so bile zaradi zimskega časa v mirovanju in zato je nastala še večja škoda, kot bi recimo ob potresu poleti.
Slovenski čebelarji so strnili vrste. »Dal sem predlog o pomoči sosedom. Okoli novega leta smo sklicali pisno sejo upravnega odbora ČZS in potrdili predlog, da gremo v zbiranje pomoči za čebelarje s prizadetega območja. Nekateri naši člani so se organizirali za pridobivanje in distribucijo praktične pomoči, večina pa svojo dobro voljo izkazuje s humanitarnimi prispevki, ki jih zbiramo na zvezi in jih bomo v kratkem že posredovali na račun hrvaške čebelarske zveze.«
Srčni so slovenski čebelarji
Čebele so bile zaradi zimskega časa v mirovanju in kot pove predsednik ČZS Noč, gre za večjo škodo, kot bi bila recimo ob potresu poleti: »Nobeden ne zna oceniti, koliko čebeljih družin je na tem območju sploh preživelo. Čebele so bile v panjih v zimski gruči, in ko so se razbili ali poškodovali, se je ta gruča raztresla po tleh. Mraz naredi svoje, nekatere družine so popolnoma odmrle, nekatere pa delno, a ni moč napovedati, ali bodo sploh preživele zimo, četudi so jih takoj zavarovali. Čebelarsko je ta predel zelo razvit, tako po številu čebeljih družin kot čebelarjev. Območje je polno gostujočih družin, stojišča za panje so od čebelarjev iz drugih krajev. Območje je bogato, kar se tiče paše, čebelarstvo je vir dodatnega zaslužka mnogim. Prepričani smo, da hrvaški čebelarji ne smejo ostati sami, in mi kot prvi sosedje jim moramo pomagati. Vesel sem dobrega odziva vseh naših članov že prvi dan akcije, menim pa oziroma sem o tem trdno prepričan, da nihče iz naših vrst ne bo pozabil na kolege s Hrvaške in bomo do naslednjega tedna zbrali dostojno pomoč za prizadeto območje. V naši zvezi je 8000 čebelarjev in lahko prispevamo, vsak po svojih močeh, kar veliko.«
Stisne te pri srcu od vsega hudega.
Predsednik HPS Vrbos je za epilog dodal: »Našo državo je zadela res huda nesreča, ob tem pa smo spoznali, kdo so naši pravi prijatelji. Izkazana želja po takojšnji pomoči sama po sebi pove, kako veliki in srčni so slovenski čebelarji.«