Žulji in znoj na starodavnih kuterjih: krepili so timski duh

Mednarodno veslaško tekmovanje v čolnih kuterjih naših pomorskih šol na Bernardinu s startom in ciljem pred čolnarno oziroma z veslanjem pri portoroških skladiščih soli vedno pritegne precej pozornosti. Že 21. po vrsti je na Obalo privabilo precej radovednežev ter bučnih navijačev. To množično veslanje namreč s sabo nosi tradicionalne in že skoraj pozabljene veščine pomorcev.

Kako ne bi, ko pa se ekipe pomerijo v zamahovanju vesel v kuterjih, že skoraj pozabljenih večjih in za današnji čas precej okornih čolnih, ki so jih imeli včasih na večjih ladjah za reševalna plovila. Prireditvi bi zato morda lahko rekli, da je oldtajmerska, a se je poleg dijaških in študentskih ekip pomorskih šol udeležujejo še druge ekipe zaljubljencev v vse, kar je povezano s tradicionalnim na morju.
 

Krmar ima glavno besedo

Tekmovanje s precej entuziazma organizirata Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran (GEPŠ Piran), v okviru katere zadnja leta deluje nekdanja srednja pomorska šola, in Fakulteta za pomorstvo in promet Portorož. Njegova gonila sila je kapetan dolge plovbe in predavatelj na srednji pomorski šoli Rok Sorta, ki pravi: »Veslanje kuterja je zelo primerno za šolanje in usposabljanje bodočih pomorcev. Skupinsko in zato nujno usklajeno veslanje ohranjanja duha tradicije, hkrati pa daje možnosti za športno udejstvovanje in krepitev timskega dela. V ekipi, za katero je nadvse pomembno, kako se njeni člani med seboj razumejo, so krmar in 10 veslačev. Vsak vesla s svojim veslom, vihti ga z obema rokama, glavno besedo pa ima krmar.«


Vreme veslačem na začetku tekme letos ni bilo preveč naklonjeno. Pihal je jugo in na vzvalovanem morju so težje veslali. »Čolni se zibajo in veslači morajo biti bolj spretni, z vesli morajo globlje zajemati, potrebne je več moči, več veslaških spretnosti, pa tudi krmar mora s tempom in usmerjanjem čolna znati loviti pravo smer,« je povedal Rok Sorta. Nacionalna sodnika na tekmi sta bila Borut Kocjančič in Branko Kocjančič z Veslaške zveze Slovenije, dodala sta, da valovito morje pride kar prav, saj se tako bolj izkaže namen uporabe teh čolnov tudi v slabših vremenskih razmerah.
 

Tekma na izpadanje

Regate se je udeležilo kar 23 ekip iz Italije, Hrvaške, Srbije in Slovenije. Poleg ekip naše Srednje pomorske šole Portorož (GEPŠ Piran) in Fakultete za pomorstvo in promet Portorož so tekmovale še ekipe s Pomorske fakultete na Reki, Tehnične fakultete na Reki, Pomorske šole Bakar, Šole za pomorstvo, ladjedelništvo in hidrogradnjo Beograd in ekipa ISIS Navtične šole Trst.

Tradicionalno niso manjkale ekipe slovenske vojne mornarice oziroma 430. mornariškega diviziona, športno-rekreativne skupine Špunje, Navtičnega društva Kraška mornarica, Društva ljubiteljev starih bark Piran, dodatno piransko ekipo pa so sestavili profesorji fakultete za pomorstvo in promet ter GEPŠ. Ne nazadnje je profesorsko ekipo imela še pomorska šola Bakar in veteransko ISIS Navtična šol Trst. Skupaj 8 ženskih ekip, 13 moških in 2 profesorski.


Tekmovanje je potekalo na 700 m dolgi progi z obratom na pol poti. Ekipe so se merile v parih z izpadanjem oziroma v izločevalnih bojih do finala. Ob bučnem navijanju in spodbujanju je pri fantih slavila ekipa srednje pomorske šole Portorož (GEPŠ), druga je bila ekipa Fakultete za pomorstvo in promet Portorož, tretja pa ekipa športno-rekreativne skupine Špunje.

V ženski konkurenci je zmagala Fakulteta za pomorstvo in promet Portorož pred športno-rekreativno skupino Špunje in navtičnim društvom Kraška mornarica. V spopadu profesorjev je bila skupna ekipa Fakultete za pomorstvo in promet Portorož in GEPŠ hitrejša od profesorjev pomorske šole Bakar.
 

Iz Beograda radi pridejo

A bodoči pomorščaki iz različnih držav na portoroškem dogodku niso samo tekmovali. Regata je namreč namenjena tudi spoznavanju in druženju. Njen namen tako ni le utrjevanje stare tradicije veslanja na kuterjih, ampak predvsem srečevanje pomorskih šol. Tako se bodoči pomorci že zdaj spoznavajo, kar jim bo čez par let, ko se bodo srečevali na ladjah ali v lukah sveta, lahko samo koristilo.


Zanimivo je, da se celo ekipa šole iz Srbije, ki nima morja, prav rada udeležuje tekme. Kapitan Zlatko Kendželić, ki predava navtiko na Šoli za pomorstvo, ladjedelništvo in hidrogradnjo Beograd, je povedal, da prihajajo na regato v Portorož že več kot 10 let, pa čeprav so na šoli ukinili predmete, povezane z morskim prometom. Izobražujejo samo za rečni promet, a njihovi dijaki kljub temu plujejo tudi na čezoceanskih ladjah. Ob tem so veseli, da jim organizatorji pripravijo dodaten program, v okviru katerega so si letos ogledali piranski akvarij in Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran.
 

Stari proti mladim

Da je dogodek privlačen tudi za celince, dokazuje ekipa Kraške mornarice, ki prav tako ni z Obale. Prej so na tekmo hodili fantje, ki imajo svoja plovila na morju, letos pa je prišla veslat njihova ženska ekipa. Iris Gregorčič iz Lokev in Vesna Ferjančič iz Divače sta povedali, da so jih fantje že pred leti navdušili za veslanje in da pred tekmo pridejo večkrat trenirat v Portorož na kuter pomorske šole.

Seveda so bili tam tudi njihovi Kraševci, ki so navijali zanje in poskrbeli za prijetnejše druženje, saj so rezali kraški pršut, pozabili pa niso niti na teran in še kaj. Okoli njihove stojnice je bilo zelo živahno in tja je zaneslo tudi člane ekipe ljubiteljev starih bark iz Pirana. Njihov krmar Silvo Bajec je bil kar ponosen, da se na tej regati od začetkov spopadajo z mlajšimi. Povprečna starost ekipe je namreč okoli 60 let, najstarejši pa jih ima že čez 70. Povedal je, da radi pridejo, saj je v njihovih vrstah kar veliko pomorcev, nekdanjih dijakov pomorske šole, zdaj pa zagretežev za vse, kar diši po morju.


Tudi ekipa vojakov 430. mornariškega diviziona Slovenske vojske ne zamudi nobene regate kuterjev, čeprav nimajo kakega podobnega čolna, da bi trenirali na njem. »Veseli smo, da ohranjamo to tradicijo, čeprav veslamo samo v okviru priprav na to tekmo pred njo na čolnih pomorske šole. Pri tem ni težava v naši telesni kondiciji, ampak v usklajenosti veslanja oziroma tehniki veslanja. Sicer pa je včasih tudi to, da nisi najboljši, lahko častno,« se je pošalil vodja ekipe, poročnik fregate ​Robert Benko.