Župan štopal na rokometno prvenstvo

»Rad imam šport in sem vnet navijač. Moj sokrajan iz Kanala je odbojkarski reprezentant Jani Kovačič. Ko so na evropskem prvenstvu v Sofiji leta 2015 osvojili srebro, sem bil tam,« pripoveduje 64-letni Miran Ipavec, verjetno najbolj znani slovenski avtoštopar. V teh dneh Poljska gosti svetovno prvenstvo v rokometu, naša ekipa je v sredo premagala iransko, in tam je bil tudi Miran. Kako je prišel tja? Na dvignjeni palec, seveda.

S kapetanovim očetom

Spominska fotografija z maskoto rokometnega prvenstva.

»Sprva sem načrtoval, da bi šel že na tekme Slovenije v Katovice, pa se ni izšlo. Odločil sem se za Krakov. V torek zjutraj sem načrtoval odhod, pa se pred 12. uro nisem odpravil iz Kanala, kjer živim. Da ne bi izgubljal časa po zasneženi Sloveniji, sem šel do Šentilja kar z vlakom. Upal sem, ure nisem vedel, da dan za tem igramo ob šestih ali po osmi zvečer. Pa sem izvedel, da smo na parketu že ob 15.30. Ob sedmih zvečer sem prišel na bližnjo bencinsko črpalko. Potem od nekod slišim glas: Miran, kaj delaš tukaj? Ogovorila me je Aleksandra Kavčič, mama našega reprezentanta Aleksa. V avtu sta bila še Jože Ramovš in Miran Dolenec. Jožetov sin igra za Loko, Miranov sin pa je Jure, naš kapetan. Povabili so me, da se jim pridružim na poti,« Miran opiše netipični štoparski uvod na Poljsko. »Med potjo smo se dogovorili, da me pustijo na avstrijsko-češki meji. Če bi na tako lahek način prispel na cilj, to ne bi bilo to.«

Dve uri in pol je trajalo, da je pot nadaljeval z dvema Poljakoma, ki sta prihajala iz Italije, in ob petih zjutraj je že bil v Krakovu. »V desetih urah sem premagal 700 kilometrov, kar je zelo dober rezultat,« je bil ponosen sam nase. Dopoldne je izkoristil za pohajkovanje po mestu, si popoldne ogledal tekmo in se vrnil domov.

Trgatev v Franciji, pomaranče v Španiji

V torek so ga pobrali na bencinski črpalki na Šentilju.

Štoparska žilica nekdanjega župana Kanala ob Soči – med letoma 2002 in 2006 – utripa že skoraj 40 let, v tem času je nanizal dobrih 524.000 kilometrov. Začelo se je leta 1984, ko se je po odsluženem vojaškem roku napotil v Milano na koncert skupine Queen. Domov se je vrnil po petih mesecih, preštopal je Francijo, kjer je pomagal na trgatvi, in Španijo, tam je obiral pomaranče. Danes je izkušen štoparski maček, prava legenda, ki govori sedem tujih jezikov, angleško, italijansko, francosko, špansko, nemško, srbsko in nizozemsko. Na poti so ga prevažali kamionarji, traktoristi, vozniki reševalnih vozil, smetarji, tudi voznik pogrebnega vozila in kolesar. Ponosno je sedel v belem rolls-royceu, izdelanem leta 1958, za volanom je bil mlad Iranec. Leta 2019 je postavil osebni rekord: v 500 urah je preštopal 42 držav, lani pa je na tak način prepotoval 13.350 kilometrov. Lani je bil tudi v Angliji, saj ni želel, da kraljico Elizabeto II. pokopljejo brez njega. »Covid-19 je prispeval svoje. Včasih sem do Londona potreboval dan in pol, danes štiri. Ljudje so postali precej bolj egocentrični, brigajo se samo zase,« pripomne Ipavec.

Dovolj časa je imel, da jo je mahnil po Krakovu. 

Zgodilo se je tudi, da je prišel na tekmo, pa te ni videl! Leta 2015 je Ostrava gostila svetovno prvenstvo v hokeju. Čehi so bili zelo motivirani, ker so lovili rekord v obiskanosti na turnirju, in so polnili tribune na vseh tekmah, razprodano je bilo tudi srečanje Slovenija – Norveška, na katerem je hotel navijati. Ker so bile vstopnice razprodane, bolje rečeno razdeljene šolam, klubom, društvom, je ostal pred dvorano, neusmiljeni pa so bili še domačini, ki so na dveh panojih pred dvorano predvajali tekmo Češke, in ne Slovenija – Norveška. Da je bil paradoks še večji, številni domačini kljub brezplačnim vstopnicam niso prišli na tekmo, številni slovenski navijači pa niso mogli v dvorano.

Ustavil mu je predsednik HZS

Ukrajinski voznik ga je marca 2020 v 12 urah prepeljal od italijanske pa skoraj do španske meje.

Leta 2020, pozimi se je že šušljalo o koronavirusu, je obiskal evropsko rokometno prvenstvo na Švedskem, kjer pa so ga zmotile cene vstopnic, 55 evrov se mu je zdelo preveč. »Ko se to zgodi, moraš ostati pozitiven. Tako sem pred dvorano zabaval otroke, vmes pa je mimo prišel trener in jim razdelil vstopnice. Povprašal sem ga, ali je kakšna morda odveč, in sem jo res dobil,« nadaljuje Ipavec. »Bil sem tudi v Franciji na svetovnem prvenstvu, kjer je Slovenija osvojila bron. Tekmo sem spremljal v bifeju, potem pa na slavju srečal Vida Kavtičnika in mu podaril svojo knjigo Avtoštoparske zgodbe.«

Anekdote stresa iz rokava, spomin ima fantastičen. Leta 1995 je štopal do Vilne, kjer so naši nogometaši igrali z Litvo. »Kar 2000 kilometrov je do tja in prispel sem ravno na odmor med polčasoma. Za Slovenijo sem navijal tudi na Malti, kjer je tekme redno igrala februarja. Na eni od njih sem bil celo edini slovenski navijač in na koncu pristal na častni tribuni ob tedanjem predsedniku NZS Rudiju Zavrlu. Rad se spomnim tudi evropskega prvenstva leta 2000, ko sem štopal na vsako tekmo Slovenije. Vmes sem 21. junija praznoval še rojstni dan. Z nogometom pa je povezana tudi evropska tekma nogometašev Nove Gorice, ki so gostovali pri Bruggeju v Belgiji. Domačini so pozabili na slovensko zastavo in me prosili, ali jo lahko posodim. V zameno sem lahko tekmo spremljal z glavne tribune.«

Z Vidom Kavtičnikom po osvojeni bronasti kolajni na svetovnem prvenstvu v Franciji

Tokrat bi bilo prvič, da bi prehitro prišel na cilj. »Na primorski avtocesti na Vogrskem sem naletel na romunskega voznika kamiona, ki je peljal direktno v Budimpešto, kamor sem potoval na svetovno hokejsko prvenstvo divizije B. Prosil sem ga, da me pelje le do Lukovice, od tam sem nadaljeval s štopom do Maribora, potem pa vso noč čakal na primerno vezo za Budimpešto. Ura je tekla, nekaj po sedmi uri zjutraj pa me je s sabo vzel slovenski par, izkazalo se je, da je vozil sam predsednik hokejske zveze Matjaž Rakovec,« se izkušnje iz leta 2018 spominja Miran, ki je ponosen tudi na svoj štoparski muzej, razstavo pridno seli po vsej Sloveniji.