Županskim kandidatom Velenja smo postavili deset osebnih vprašanj, tako odgovarjajo

V Mestni občini Velenje se za župana poteguje šest kandidatov. To so Lidija Šolinc, Benjamin Strozak, Peter Dermol, Milan Medved, Lidija Črnko in Jože Hribar. Vsem smo poslali deset enakih vprašanj, spodaj preberite njihove odgovore. 

1. Kaj imate v svojem kraju najraje?

Jože Hribar: Velenje je malo, čisto in že skoraj preveč mirno in zaspano mesto.. Pomirjajo me tudi številna drevesa in jutranje petje ptic. Velenje je brez dvoma res zeleno mesto.

Benjamin Strozak: Najraje v Velenju imam domače mamino kosilo. Velenje je lepo mesto s še lepšo okolico. Imamo veliko zelenih površin, ki jih je treba obdržati in negovati.

Lidija Šolinc: Velenje je lepo in mlado mesto, mesto neštetih priložnosti in prijaznih ljudi. Samo mesto in njegova bližnja ter daljna okolica pa ponujata veliko lepih točk in krajev, kjer se da videti in obiskati mnogo zanimivosti, raznih znamenitosti in različnih točk za rekreacijo ter izlete. 

Milan Medved: Veliko je stvari, ki jih imam v Velenju rad. To so na primer skulptura Okrog premoga se vse vrti v prvem velenjskem krožišču iz celjske smeri, ki jo je Premogovnik Velenje mestu podaril ob njegovi 50-letnici, pa prvi pogled na Velenjski grad, ki ga prav tako uzreš, ko se po tej isti cesti vračaš domov ... Predvsem pa je v Velenju veliko ljudi, ki jih imam rad. Poleg svoje družine in prijateljev, seveda. Rad imam vse tiste »prave Velenjčane«, ki še vedno cenijo in živijo vrednote, ki so jih v bit Velenja vgradili knapi. Rad imam vse tiste, ki ne gledajo le nase, ampak želijo svojo sled pustiti v skupnosti.

Lidija Črnko: Dom in družino v ožjem in širšem smislu: skupnost, ki jo predstavlja Velenje.

Peter Dermol: Najraje imam ljudi. Naše občanke in občane. Oni so srce našega Velenja.

2. Kaj v svojem kraju najbolj pogrešate?

Jože Hribar: Veliko stvari. Od materialnih stvari, npr. nimamo letnega bazena, nimamo konkurenčne gostinske ponudbe, nimamo svoje bolnišnice, zdravstveni dom pa tudi propada. On nematerialnih pa me moti nestrpnost do ljudi. Nekoč so domačini delavcem iz Trbovelj rekli prišleki. Ti prišleki so kasneje delavcem z juga bivše Jugoslavije rekli Bosanci, čeprav to sploh v večini niso bili. No, ti zdaj ne marajo Albancev ... ampak vsi so prišli v Velenje samo zato, da zaslužijo za dostojno življenje. V resnici pa smo koleno ali dve nazaj v večini vsi prišleki. Tudi moj oče je v Velenje prišel iz Dolenjske. 

Benjamin Strozak: Najbolj pogrešam olimpijski pokriti bazen in pokrito tržnico. Za mlade pa pogrešam fakulteto, da bi lahko študij nadaljevali v domačem kraju.

Lidija Šolinc: Na to vprašanje bi skoraj vsak Velenjčan odgovoril, da se najbolj pogreša letni bazen. Tisti, rojeni v prejšnjem stoletju, se namreč ne damo prepričati o kakovosti kopalne vode v našem jezeru. Na tem mestu pa bi se dalo zelo dobro promovirati ogled potopljene vasi z ladjicami s prozornim dnom in plovbo nad tem mestom. 

Milan Medved: V Velenju trenutno najbolj pogrešam sodelovanje, povezovanje, vodje z razvojno vizijo, ustvarjalno energijo in močno voljo doseči najboljše za mesto, občino, občanke in občane.

Lidija Črnko: Napredek, razvojne projekte, programe za dobrobit ljudi.

Peter Dermol: Kaj naj pogrešam v mestu, ki toliko ponuja? Turistične in zgodovinske znamenitosti, številni okoliški hribi, ki vsak dan vabijo na sprostitev v naravo, Velenjsko jezero, pestrost dogodkov in prireditev, prijazni ljudje, arhitekturno zelo zanimivo mestno jedro, prenovljeno Staro Velenje, Vista … Seznam je res dolg. Bom pa zadovoljen, ko bo zgrajena tudi avtocesta. To Velenje resnično potrebuje.

3. Kaj bo vaša prva poteza, če postanete župan oziroma županja?

Jože Hribar: Menjava direktorja zdravstvenega doma in tudi ostale javne zavode je treba malo prevetriti ter počistiti, saj v mestu kroži šala, da na občini ni kurbarije, ker so si vsi v žlahti. 

Benjamin Strozak: Ureditev razmer v velenjskem zdravstvenem domu. Zagotoviti dostopno in učinkovito zdravstvo v občini Velenje. Dati vsebino prostorom in izkoristiti potenciale mladih ter upoštevati želje in potrebe starejših. Imamo lepe prazne prostore, ki samevajo brez vsebine in življenja. Uvesti v Velenju parcitipativni proračun, da bodo občani vključeni pri odločanju, kateri projekti so potrebni za boljše življenje v občini Velenje. Le tako bodo občani udejanjili svoje želje in potrebe. Projekte bodo pregledno vodili in nadzorovali občani. Urediti cestni promet v Velenju. Potrebe primestnih krajevnih skupnosti bolj upoštevati pri izvajanju proračuna. Pregled in optimizacija potekajočih in bodočih projektov. Pripraviti pogoje za prezaposlitev delavcev iz premogovnika.

Lidija Šolinc: V prvi vrsti bom imela posluh za vsakega občana. Zavzemala sem bom za enake možnosti za prav vse. To pomeni, da bo potrebna odprava oziroma vsaj zajezitev klientelizma in nepotizma, ki se pri nas zažira v vse pore družbe že desetletja. Tudi zdravstvo je pri nas rak rana, ki ga bo treba prioritetno urediti, da bo dostopnost do uslug prijaznejša vsem občanom. 

Milan Medved: Čisto prva stvar, ki jo bom naredil, bo iskrena zahvala vsem, ki so se na volitvah pogumno odločili za spremembe in pomagali Velenje izviti iz razvojnega krča ter obdobja, ki si ga bomo zapomnili po nedopustnih delitvah občanov na različne »kategorije«. Sicer pa se bom s sodelavkami in sodelavci najprej lotil skrbnega pregleda proračuna, stanja projektov in investicij ter se na podlagi tega odločil za korake, s katerimi bomo najhitreje dosegli največje učinke in spremembe na bolje.

Lidija Črnko: Zahvala volivcem, da so volili in takojšnje sodelovanje z občankami in občani, da povedo, kaj si želijo, kakšno mesto, kakšne projekte, kaj jih moti ipd. Z njimi želim imeti čim več neposredne komunikacije. Poleg tega pa zgradba občinske uprave nima dvigala za invalide med dvema etaža – to je treba takoj urediti.

Peter Dermol: Zadal sem si visoke cilje. Glavni in prvi cilj pa je delati za dobrobit vseh občanov, jih poslušati in jim pomagati. Vedno! Seveda bomo nadaljevali proces prestrukturiranja in iskanje nadomestnih virov za centralno ogrevanje …

4. Lahko naštejete tri namige za naše bralce, kaj naj si med vikendom ogledajo v vašem kraju? (Iščemo bolj skrite zanimivosti, ne tistih najbolj znanih.)

Jože Hribar: Kot atrakcijo bi predlagal skoraj pogreznjen premogovniški stolp med Velenjskim in Družmirskim jezerom. Zanimiva sta tudi res zapuščen nemški bunker ob Žarovi cesti ter stara elektrarna, ki tudi na žalost propada. 

Benjamin Strozak: 

• Poiščite vse skulpture, ki se nahajajo v Velenju
• Šaleški grad, kaj je posebnega pri stolpu?
• Grad Turn

Lidija Šolinc: 

• Prav zagotovo se premalo v našem okolju omenjajo različni gradovi in graščine. Med drugimi razvaline gradu Ekenštanj in Šalek z njuno zanimivo zgodovino. Oboje se nahajajo na strmem griču nad poravnavo šaleškega naselja. Tudi grad Turn, ki bi ga bilo treba preurediti in napolniti z neko vsebino ter ga ponuditi kot ponudbo k našemu muzeju. 
• Grilova domačija, ki je kot ekomuzej na nekdaj vinorodnem pobočju v Lipju pri Velenju nastanjena kot spomenik lokalnega pomena. Domačija, nekoč viničarska hiša, danes obsega hišo s črno kuhinjo, zelo pester zelenjavni vrt, čebelnjak, vinograd in sadovnjak. 
• Za doživetje neokrnjene narave pa lahko v Črnovi pri Vinski Gori  obiščete domačijo Lamperček in si čisto od blizu ogledate v obori jelene, muflone in damjake, ki jih lahko tudi hranite. Pri njih boste lahko pokusili različne domače dobrote in si ogledali etnološki in lovski muzej. 

Milan Medved: Veliko je zanimivosti, naravnih in kulturnih, ki si jih je v občini Velenje vredno ogledati. Tokrat predlagam ogled »kanjona« Velunje v zaledju Šaleških jezer, kjer lahko »v živo« spremljate procese spreminjanja površja zaradi izkopavanja premoga in se sprehodite med redkimi »še preživelimi« pričevalci nekdanjih lepih vasi (kapelice, sadna drevesa, božji leski in pušpani, ki so rasli ob hišah); obisk hribovske vasi Plešivec, kjer na pokopališču počiva velika ljubezen največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja učiteljica Ana Lušin, v tamkajšnji podružnični šoli pa je na ogled tudi razstava o njej (za ogled se je v času, ko šola ni odprta, treba dogovoriti) ter Vodemlo, s katere se ponuja prekrasen razgled na skorajda celotno Velenje in tudi na sosednjo občino Šoštanj.

Lidija Črnko: Zbirka Prvih beril v Knjižnici Velenje, plezalna stena Lipje, Sončni park v Velenju zaradi raznolikosti dreves.

Peter Dermol: Velenje ima kar nekaj skritih kotičkov. Mene vedno znova navduši pogled na mesto z bližnjega hriba Vodemla, kamor se povzpnem peš ali s kolesom. Pogled sega daleč proti sosednjim krajem, in ko počivam na razgledni točki, vedno znova pomislim, v kako lepem kraju živim. Priporočam! Tu sta seveda tudi Koželj, Lubela … Res čudoviti kotički v naravi.

5. Kako ste spoznali ljubezen svojega življenja, če ste jo že?

Jože Hribar: Ženo Majo sem spoznal v diskoteki. To se trenutno mladini v Velenju ne more zgoditi več. Nočnega utripa skorajda v Velenju ni več. 

Benjamin Strozak: Ob povabilu na kavo.

Lidija Šolinc: V življenju si vedno znova dajem priložnost spoznavanja novih ljudi. Tako sem tudi dobro leto nazaj spoznala svojega trenutnega partnerja, s katerim se nekako izpolnjujeva in dopolnjujeva, vendar zaenkrat zaradi razdalje še živiva ločeni življenji. Spoznala sva se na družabnem omrežju, če pa gre za ljubezen mojega življenja, pa bo pokazal čas. 

Milan Medved: Sem jo že. Z ženo Darjo sva srečno poročena že 37 let, spoznala pa sva se v gimnaziji. Darja mi je podarila najlepša darova: hčer in sina, ki imata zdaj že svoji družini in sta z dvema vnukoma poskrbela, da je ta svet zame in za mojo ženo še veliko lepši.

Lidija Črnko: Na zabavi s skupnimi prijatelji.

Peter Dermol: Ženo Neco sem bolje spoznal v službi, ko sva delala v istem podjetju. In, ja, je in ostaja ljubezen mojega življenja, čeprav že dolgo nisva več sodelavca.

6. Kaj ste kot otrok mislili, da boste po poklicu?

Jože Hribar: Novinar. In sem nekaj časa tudi bil.

Benjamin Strozak: Detektiv ali pa vohun kot James Bond.

Lidija Šolinc: Kot otrok sem imela zelo veliko željo postati policistka oziroma kriminalistka, a mi je moj pokojni oče kaj hitro razblinil sanje o tem, ker so bili takrat po njegovih besedah kriteriji za vstop v te vrste zelo strogi in jaz kot deklica s slabšim vidom in z očali naj ne bi bila primerna. Tako so se sanje o tem kaj hitro razblinile. 

Milan Medved: Mislil sem to, kar sem tudi postal. Moj oče je bil rudar, naši sosedje, sorodniki, znanci so bili rudarji. Kot majhen fant sem z odprtimi usti prisluškoval njihovim pogovorom in si želel, da bi jim bil enkrat podoben. No, moja pot do premogovnika je bila sicer drugačna kot očetova; za študij rudarstva sem se odločil po končani gimnaziji in ga po tem, ko sem bil že zaposlen v velenjskem premogovniku, tudi nadaljeval z magistrskim in doktorskim študijem. A bistvo tega poklica so vrednote, ki so skupne vsem delovnim mestom, povezanim z rudarstvom.

Lidija Črnko: Učiteljica, kar sem nekaj časa tudi bila. Ker od nekdaj živim v Velenju, prihajam namreč iz rudarske družine, sem kasneje vedno bolj razmišljala o službi, kjer bi bilo mogoče prispevati k razvoju Velenja.

Peter Dermol: Ko sem bil še mali fant, sem večkrat poslušal očeta, ki je delal v energetiki, zato sem se tudi sam podal na to študijsko pot.

7. Imate domače ljubljenčke?

Jože Hribar: Mačko z imenom Billy.

Benjamin Strozak: Imamo, dva psa.

Lidija Šolinc: Nekako mi je bil ta čut za živali položen že v zibelko. Že od malega sem bila zagovornik vseh živali, pa naj je to bil jež, zajec, mačka, pes, ptič ... Vse te sem že kot deklica nosila domov, jih hranila, zdravila in skrbela za njih. Življenja brez njih si tako rekoč ne zamišljam, ker tako brezpogojno ljubezen in naklonjenost ti lahko ponudijo le one. V življenju še nisem imela obdobja, da bi bila brez katere. Trenutno z nami sobivata dva psa pasme bernski planšar in dve muci najdenki.

Milan Medved: Te dni je to za našo družino precej žalostno vprašanje, saj smo se morali pred kratkim posloviti od našega Dona, švicarskega planšarja, ki je bil z nami nepozabnih devet let.

Lidija Črnko: V mladosti sem imela pse, kasneje zlate ribice in dve mački.

Peter Dermol: Imam kužka, tri muce, morskega prašička, akvarijske ribice in še kaj bi se našlo v našem domu. Živali imamo radi.

8. Imate rajši Viki kremo ali Nutello?

Jože Hribar: Pošteno povedano, raje imam zaseko in čebulo ali pa domačo marmelado.

Benjamin Strozak: Ne delam razlik, v palačinkah imam najraje domačo marmelado.

Lidija Šolinc: Načelno nisem ljubiteljica sladkega, si pa včasih v dobri družbi rada privoščim kakšen košček torte v izredno dobri čokoladnici v mestu. H kosilu pa se velikokrat podajo kakšne palačinke, ki si jih zasladimo z lastno domačo slivovo ali breskovo marmelado. 

Milan Medved: Viki krema me ponese v preteklost in mi obudi lepe spomine, tudi če je ne jem, ampak jo le vidim, z Nutello pa najraje na debelo namažem palačinke svojima vnukoma, kadar njunih mamic ni zraven. Pssst, to je naša skrivnost!

Lidija Črnko: Doma skuhano marelično marmelado.

Peter Dermol: Viki kremo sem oboževal v otroštvu, zdaj me ne premami več ne ena ne druga.

9. Zaupajte nam šalo, ki vas je v zadnjem času najbolj nasmejala. 

Jože Hribar: Ivana muči nespečnost in to pove prijatelju. Da mu do spanja ni pomagalo niti, da je štel vse ženske, s katerimi je spal. Pa ga ta prijatelj vpraša, zakaj pa ni štel ovc namesto žensk. Pa mu je Ivan odvrnil: »Ehh ... To je bilo samo enkrat.« 

Benjamin Strozak: Ustavijo policaji šoferja in vprašajo: »Ste kaj pili?« »Sem, vodo,« odgovori. Policaj zagleda steklenico in jo povoha: »Tu notri je vino.« Pa reče šofer s pogledom navzgor: »O, gospod, spet si to naredil.«

Lidija Šolinc: V moj gostinski lokal rad zahaja gost, ki šale stresa tako rekoč iz rokava. In tako je bilo nekaj časa nazaj. Prišel je k meni v bar in mi z zelo resnim pogledom rekel: »Veš, Lidija, danes pa sem pri maši videl prijatelja, ki se ni strigel že celih dvajset let.« In jaz z zelo začudenim pogledom: »Ja, za božjo voljo, kako pa potem izgleda?«  Pa me pogleda in reče: »Ja, plešast.«