Župnik daroval mašo za Tita

Na Bizeljskem so že 25. praznovali dan mladosti. Glavni organizator je Rado Škof, oče rokometnega vratarja Gorazda.
Fotografija: Spomine sta obujala tudi Jože Rojc in Rado Škof. FOTO: Marko Feist
Odpri galerijo
Spomine sta obujala tudi Jože Rojc in Rado Škof. FOTO: Marko Feist

V bizeljskem gričevju je bilo v ponedeljek praznično. Spomnili so se na nekdanji dan mladosti, ki je bil v nekih drugih časih praznik jugoslovanske mladine. Na ta dan se je praznoval rojstni dan Josipa Broza - Tita, ki se je sicer rodil skoraj tri tedne prej, 7. maja, v Kumrovcu. V Pišecah povedo, da je gor rasel samo dobrih 16 kilometrov proč.
 

Pekli so vola


»Vsi vemo, včasih je bil to državni praznik, mi zdaj nadaljujemo tradicijo. Malce se spomnimo tistih časov, ko smo bili mi pionirji, in svoje mladosti,« pove Rado Škof – njegov sin Gorazd je izvrsten rokometni vratar –, ki se še spomni, kako se je včasih slavilo. »Ko sem bil otrok, smo se izmenično srečevali vsi šolarji na OŠ Pišece in OŠ Bizeljsko. Ta dan je minil v znamenju športnih iger, igrali smo nogomet, rokomet in odbojko, tekli, skakali z vrečo. Tito je umrl, mi pa smo se leta 1995 odločili, da še naprej praznujemo dan mladosti. Z jasno željo, da se družimo in imamo fajn.« Škof skrbi za organizacijo dogodka. Lačni in žejni niso nikoli. Sprva so pekli čevapčiče in kotlete, zdaj vsako leto pripravijo kaj novega: »Včasih smo spekli jagenjčka ali odojka, zdaj smo vola. Odvisno je tudi od tega, koliko ljudi povabimo.«


V ponedeljek so začeli zgodaj, takrat se pač dan lovi. »Ob pol štirih zjutraj smo se že zbrali ob ribniku, da smo pripravili ogenj. Če ni ognja, se ne peče dobro,« še poudari Rado, ki pove, da je koronavirus precej oklestil število udeležencev, ki prihajajo na dan mladosti v Pišece. V minulih letih so se na ta konec Slovenije zgrinjali avtomobili z Gorenjske, Primorske, Štajerske, veliko jih je bilo tudi z one strani meje – iz Krapine, vse tja do Zagreba. »Letos smo se malce prilagodili, a kljub temu proslavili,« je bil zadovoljen Rado. Vol se je pekel dobrih osem ur, nad peko je bdel glavni pek Vinko Lesinšek. Če ne bi bilo omejitev, ki jih je prinesla epidemija, bi se Rado in ekipa odpravili še v Kumrovec, kamor so praviloma zahajali vsako leto. Tokrat pač ne, a bodo izkoristili naslednjo priložnost.
 

Praznoval tudi Marjan


Rado pove, da so imeli pred leti v pišeški fari župnika, ki je v cerkvi svete Barbare, zavetnice rudarjev, daroval mašo prav za Tita, denar zanjo so zbrali Rado in prijatelji, ki so se bogoslužja tudi udeležili. Včasih so druženja ob dnevu mladosti izkoristili za tekmo. »Zelo popularne so bile nogometne tekme med Slovenijo in Hrvaško. Zdaj malce manj igramo, smo že vsi bolj v letih,« smeje doda 66-letni Rado, ki je upokojitev dočakal na upravni enoti.

Miran in Karlek sta s sabo pripeljala sliko. FOTO: Marko Feist
Miran in Karlek sta s sabo pripeljala sliko. FOTO: Marko Feist
Spomni se, da je Tita videl v živo: »Ko sem bil še šolar, je prišel v Brežice in smo bili vsi zbrani ter mu mahali. Leta 1971 sem delal v udarni brigadi v Zagrebu, gradili smo obrambni nasip na Savi in nas je prišel pozdravit. Vojsko sem služil v Beogradu na Topčiderju, kjer smo Tita pogosto srečevali, v naši enoti vojne policije pa smo skrbeli tudi za njegovo varovanje in spremstvo.« Še poseben razlog za veselje je imel Marjan Zagmeister, ki je ravno v ponedeljek slavil 62. rojstni dan.


»Rad se spomnim otroštva – vedno je bil to zame dela prost dan,« se nasmeje in doda, da so si dali v ponedeljek duška tudi z glasbo, ki jih je vrnila v čase njihove mladosti. Vse skupaj pozno v noč, v torkovo jutro. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije