Župnik Martin Golob blagoslovil dobrote (FOTO)
V Grosupeljski knjižnici je včeraj že dišalo po bližajočih se praznikih, saj so članice domačega Društva podeželskih žena Sončnica pripravile velikonočno razstavo.
Njihova predsednica Tatjana Novljan je pred odprtjem povedala: »Ko govorimo o veliki noči, zagotovo lahko rečemo, da ima poseben pomen. V hitrem in raztresenem sodobnem življenju postaja vsaka minuta, preživeta z družino, zlata vredna. Velika noč pa je ravno čas, ki ga namenimo družini in druženju. Čeprav je največji krščanski praznik, postaja več, kot je njen osnovni pomen. Je praznik veselja in upanja. Velikonočni čas se začne s cvetno nedeljo, ko se blagoslavlja oljčne vejice in butare. Nato stopimo v veliki teden, ki se začne z velikonočnim četrtkom in se konča na velikonočni ponedeljek. Na veliki petek je strogi post, na veliko soboto se blagoslovijo jedila, ki pa se zaužijejo v nedeljo po vstajenski procesiji.
Praznične jedi nam predstavljajo simbol Kristusovega trpljenja. Rdeči pirhi spominjajo na kaplje krvi in Jezusove rane, hren simbolizira žeblje, s katerimi so ga pribili na križ, potica trnovo krono in šunka Kristusovo telo. Ponekod dajejo v košaro z jedili tudi pomaranče, ki so simbol gobe, s katero so Jezusu dali piti kis.«
Župan nestrpno čakal na nedeljski zajtrk
Tudi letos so se članice potrudile in obiskovalcem knjižnice delček praznovanja pripravile z razstavo, ogledom in pokušino dobrot. »Tako kot vsako leto so nam tudi letos razstavo s svojimi izdelki popestrili otroci in vzgojiteljice iz vrtca Rožle,« je še dejala Novljanova.
Grosupeljski župan dr. Peter Verlič se je razveselil, da smo pred letošnjo veliko nočjo vsaj zunaj že brez mask: »Naj se spomnim, kakšna je bila velika noč v mojem otroštvu. Kot otrok sem se najbolj veselil velikonočnega zajtrka, ko so bili na mizi pirhi, potica in šunka ter hren, ki je bil zelo oster. In ta navada je ostala vse do današnjih dni. Spomnim se, da smo šli v soboto popoldne v Plečnikov cerkev sv. Frančiška v Šiški in vedno smo se veselili blagoslova, potem po žegnu domov, kjer pa smo bili v dilemi, in temu je sledil celo prepir: ali se blagoslovljena jedila lahko pojedo ali moramo čakati do nedelje zjutraj.«
Grosupeljski župnik Martin Golob je Verliču lepo iz prve roke povedal, da morajo blagoslovljena jedila vsekakor počakati do nedeljskega jutra in da pridejo na vrsto šele po maši, ko sledi velikonočni zajtrk. »Sicer pa sem vesel, da sem danes med vami,« je dejal Golob.
»Presenečen sem, kako se prepletajo skrajnosti, tukaj so od najmlajših iz vrtca, ki so nam lepo zapeli otroške pesmice, do nekoliko starejših, ki so prav tako lepo zapeli ljudske pesmi, prepletata se civilno in svetno, prepletajo se zgodovina in tradicija ter sedanjost. Razstava velikonočnih dobrot nam pravzaprav oznanja prihod največjega krščanskega praznika. To je praznik upanja, praznik, ki nam pravi, da je človek več kot samo meso in kosti, da je tudi duh. To je tudi praznik, ko se človek zaveda, da ga ima nekdo tako močno rad, da bi zanj dal življenje. Ne nazadnje je tudi praznik upanja, da imamo ne glede na to, kar se po svetu dogaja, večni cilj v večnosti. Blagoslov naj nas spominja, da nismo sami. Vsak, ki si bo ogledal razstavo društva Sončnica, naj se vedno zaveda, da je za vsemi temi simboli veliko več, da je presežno in da sta zadaj tudi mir in ljubezen boga.«
Kruh iz testa za potico
Ob pogledu na velikonočne dobrote, ki so še do petka na ogled v grosupeljski knjižnici, so se marsikomu cedile sline. Posebno pozornost je pritegnil kruh, ki ga je spekla Špela Šteh, od konca lanskega leta nova članica Sončnic: »Njegova posebnost je v tem, da je narejen iz testa, kakršnega pripravljamo za potico, vendar ni tako sladek. V kruhu so torej same dobrote, med drugim jajca, rum, maslo, za pripravo pa potrebujem veliko časa ter dobre volje in vztrajnosti. Tak kruh pripravim za veliko noč tudi doma. Za Svete tri kralje pa spečem poprtnik, ki ga po blagoslovu razrežemo in razdelimo živalim v njihove jasli, da ostanejo zdrave. Sodelovala sem tudi na državnem tekmovanju v pripravi šunke v testu in dobila zlato priznanje.«
To je praznik upanja, praznik, ki nam pravi, da je človek več kot samo meso in kosti, ampak da je tudi duh.
Članice društva so za razstavo pripravile veliko košaro, v kateri so bila jedila za blagoslov in nedeljski velikonočni zajtrk. Manjkal ni niti imeniten orehov kolač. »Ta kolač predstavlja Kristusovo krono, spekla pa sem tudi kruh. Kolač mora biti vedno pečen v okroglem modelu, medtem ko je potica lahko tudi ravna, podolgovata. Izjemno bogato je nadevan, saj sem na 65 dag moke dala skoraj kilogram orehov. Za veliko noč mora biti na mizi tak kolač,« se je nasmehnila Marija Kozlevčar iz Spodnjega Blata.
