Župnik s padalom pristal na svetilniku

45-letni župnik Jožef Poje je dvakrat diplomiral, najprej na strojni fakulteti v Ljubljani, potem na teološki. V sedemnajstih letih duhovništva je bil kaplan v več župnijah, duhovnik v ljubljanskih bolnišnicah in nato župnik, zadnjih šest let na Brezovici pri Ljubljani. Ima pa še eno veliko strast, jadralno padalstvo. Ko smo ga poklicali, je na travniku blizu Postojne zlagal padalo.
 

Na tečaju si je zlomil gleženj

»Letenje me je privlačilo že kot otroka. Gledal sem proti Šmarni gori, če kdo leti, včasih je bilo tam to še dovoljeno. Nisem se mogel nagledati priprav pred letenjem na Ambrožu pod Krvavcem. Ko sem bil kaplan v Železnikih, me je ta želja tako prevzela, da sem se vpisal v tečaj jadralnega padalstva,« pripoveduje Poje, sicer rojen v ljubljanskem Šentvidu.

Prvič je letel pred petnajstimi leti, z vzletišča Gozd pod Kriško goro nad Golnikom, leta 2009 pa opravil izpit za pilota jadralnega padala. Za seboj ima okoli 3300 poletov, naletenih nekaj več kot 2300 ur, preletenih dobrih 40.000 kilometrov. Če je vreme lepo, poleti najmanj štirikrat na teden. Kot nam je pojasnil, za daljše prelete uporablja padalo niviuk artik 5, za krajše ozone delta 2, v hribe pa se poda z lažjim padalom gin explorer.

Poškodbe in nesreče, predvsem pri vzletih iz gora, ga niso obšle, že na tečaju si je zlomil gleženj. A to, niti strah, za katerega pravi, da je vedno prisoten, ga ni odvrnilo od velike ljubezni, prav zaradi dobrih razmer za letenje je zanj najlepša pomlad.

Pogosto potuje, obiskal je 71 držav in v 28 tudi letel. »Najvišje sem bil na Araratu v Turčiji, a zaradi močnega vetra nisem mogel vzleteti, moj najvišji vzlet pa je bil z Mont Blanca. Izjemen polet je bil s Triglava pa s Špika, Jalovca, Kanjavca,« pripoveduje Poje, ki je opravil več kot petdeset poletov s slovenskih gora. »Dragoceni so mi tudi poleti z najvišjih vrhov držav, kot so Bolgarija, Albanija, Severna Makedonija, Črna gora, Hrvaška, Bosna in Hercegovina. Posebno ljubi pa poleti prek morja na otok. Mislim, da sem prvi, ki je s celine letel na Brač, nekajkrat sem letel s celine na Rab. Še posebno mi ostaja v spominu letenje v Butanu pa v Peruju, Namibiji, Etiopiji, Kolumbiji, Kambodži, Vietnamu.«
 

Izolanka mu je povedala, kje je

Pred osmimi dnevi pa je zabeležil sila zanimiv in tudi nepričakovano dolg polet. Vzletel je v Beli krajini, mislil, da bo priletel do Dolenjskih Toplic, a je pristal na Obali, tik ob izolskem svetilniku! »Eden najlepših poletov je bil zagotovo 19. marca, ko sem se s prijatelji odpravil na letenje s Smuka nad Semičem. Vzletel sem prvi, a je bilo na začetku težko pridobiti zadostno višino, z dvema padalskima prijateljema smo nazadnje odleteli v smeri Žužemberka,« pripoveduje Poje in doda, da se je pri Turjaku začel močno dvigati.

»Potem sem pomislil, da lahko poskusim nadaljevati prek Rakitne v smeri Primorske, proti Nanosu, in naprej sem letel sam. Smer vetra proti Kopru je bila idealna. Pridobitev zadostne višine pri Kozini je bila ključna ne le za letenje do Kopra, ampak še kar ob slovenski Obali naprej proti Izoli, ki ima sijajen park s svetilnikom. Tam sem tudi pristal.« Sprva ni vedel, kje je, o tem, da je na izolski punti, mu je povedala domačinka: »Na začetku niti pomislil nisem, da bo tak polet.« V petih urah in štirinajstih minutah je preletel 142,90 kilometra s povprečno hitrostjo 28,3 km/h.

Med letenjem so ga padalski kolegi spremljali prek padalske aplikacije, eden od njih je, potem ko je Poje pristal v Izoli, sedel v avto in se iz Ljubljane odpeljal ponj.

Duhovnik ima posebno vez tudi z gorami. »Tja grem zelo rad poleti in pozimi, tako je že od osnovne šole naprej,« pove in doda, da so mu blizu tudi gorsko kolesarjenje pa smučanje, tek, samo da je v naravi. A za vse ni vedno dovolj časa. »Potrebnega je veliko načrtovanja, da vse obveznosti opravim pravočasno in najdem čas tudi za letenje. Če je vreme primerno za obisk gora, se v hribe odpravim zgodaj, včasih tudi ob dveh zjutraj, in sem popoldne že doma. Za prelete pa je primeren popoldanski čas. In samo upam, da na dober letalni dan ne bo neodložljivih obveznosti. No, sosedje so se že navadili, da brezoviški župnik žaga drva ali dela vrtno ograjo, ko dežuje,« se nasmeje.
 

Pogrešal je vernike

Meni, da se je med epidemijo do neke mere spremenil odnos ljudi do verskega življenja. Pri tistih, ki niso bili močno povezani z vero, je ta čas vezi še zrahljal. Nekateri so se kar malo navadili na življenje brez verskih dogodkov. Spet drugi pa še močneje pogrešajo versko življenje, praznična bogoslužja, opaža. »Sam do zdaj še nisem bil soočen z boleznijo, tudi domači ne, srečujem pa se s številnimi, ki so preboleli covid-19, in na žalost pokopal tudi več župljanov, za katere je bil usoden.«

Pravi, da politiko spremlja prek spleta in da je ukrepe zaradi zajezitve virusa po vsem svetu močno občutil, razume pa, da so potrebni. Pogreša potovanja, ko je maševal sam, je pogrešal vernike.


Velikonočno tridnevje prepoznava v luči preizkušnje, trpljenja, razočaranja, a z zelo jasno zavestjo, da je vse to le začasno, minljivo. Večno, trajno in nepremagljivo pa je življenje. Življenje je dar Boga, zato ne more biti minljivo, razmišlja. »Praznovanje velike noči bo seveda močno okrnjeno, ker je zame 'ni' brez praznovanja z ljudmi. A tudi to preizkušnjo sprejemam.«

Na veliko noč popoldne ali na velikonočni ponedeljek bo obiskal domače: »Ob prazniku vsem bralcem Slovenskih novic želim, da bi bili med nami iskrena dobrohotnost, sprejemanje in spoštovanje tudi drugače mislečih, pristno iskanje dobrega in zavzeta podpora vsakemu, ki se trudi za dobro življenje v naši domovini.«