ZABUKOVJE
Zvon padel zaradi sršenov
Med kraji v seriji najstarejših slovenskih razglednic je Zabukovje pri Sevnici zagotovo eden najmanjših; v 120 letih se je število vaščanov prepolovilo.
Odpri galerijo
Potem ko nam je predsednica Krajevne skupnosti Zabukovje Ana Ivanić potrdila, da je bila na objavljeni litografski razglednici pred približno 120 leti od petih istoimenskih slovenskih krajev upodobljena prav njihova vas, smo se po cesti Sevnica–Planina pri Sevnici odpravili v naselje na jugu vzhodnega Posavskega hribovja.
Zabukovška cerkev sv. Lenarta je bila prvotno podružnica videmske prafare in nato sevniške župnije. Od leta 1786 je bila samostojna kuracija, od 1812. pa je župnija, h kateri spadajo podružnične cerkve sv. Jurija v Trnovcu, sv. Marije Rožnovenske v Podgorju ob Sevnični in sv. Primoža in Felicijana na Pokojnem Vrhu. Ko so 13. septembra 1926 barvali pločevinasto streho na cerkvenem stolpu, pripoveduje sogovornica, so v zgornji buči našli sršenje gnezdo in pomočnik mojstra Strgarja se je odločil, da ga bo zažgal. Pri tem pa se je ogenj razširil v notranjost stolpa in tudi na streho, tako da so zvonovi popadali na obok zvonice, pri čemer se je srednji bronast zvon razbil. Stolpno streho so za silo obnovili 1948. in dve leti pozneje pritrdili nov bronast zvon, dokončno pa je cerkev današnji zvonik dobila leta 1960.
Šolsko poslopje so v Zabukovju nad Sevnico zgradili leta 1895 in deset let pozneje je sem za nadučitelja prišel Jožef Srebrnič, ki se je podpisal na priobčeno razglednico, odposlano 1909. v Ljubljano. Pouk v tej šoli je potekal do druge svetovne vojne, med katero so jo partizani požgali, zato so jo 1949. pozidali na novo. V njej je šest razredov osemletke zaključila tudi naša sobesednica, zadnja dva razreda pa v Sevnici. Šola je delovala do 80. let, ko so jo zaprli in leta 2000 podrli ter na njenem mestu s prostovoljnim delom začeli graditi večnamenski dom krajanov, odprli so ga leta 2010. Poleg krajevne skupnosti imajo v njem prostore tudi Kulturno društvo Franc Požun, Aktiv kmečkih žena in Skupina ljudskih pevk Rosa. Pred vhodom vanj stoji spomenik domačinu iz Završ, partizanskemu poveljniku in narodnemu heroju Alojzu Kolmanu - Maroku (1911–1944).
Ob zadovoljstvu, da zadnje čase vse več mladih ostaja in se stalno naseljuje v vasi, Ana Ivanić pravi: »Velikih kmetij, ki bi lastnikom omogočale preživetje, ni več veliko. Domačini v glavnem živijo na manjših kmetijah, kjer je kmetijstvo le ena od dopolnilnih dejavnosti, na delo pa se večina vozi v Sevnico. Poleg z živinorejo, sadjarstvom, vinogradništvom in gozdarstvom se nekateri ukvarjajo tudi s turizmom.«
Majhno gručasto jedro je strnjeno okoli župnijske cerkve sv. Lenarta iz 17. stoletja, po kateri se je udomačilo ljudsko poimenovanje kraja Šentlenart. Poleg cerkve z župniščem so tu nekdaj stali tudi šolsko poslopje ter gostilna (desna risba) in trgovina (leva) posestnika Jožefa Pungerška. To se lepo vidi na obeh panoramskih risbah, pri čemer je leva narejena z Rebri, desna pa s Kobiljih Laz. Ko je leta 1902 Pungeršek umrl, je gostilno prevzel Salamon in za njim Pajk, ki jo je 1998. zaprl. Nato je samevala in propadala, dokler je ni kupil zidar Zdravko Krajčič, njegov sin Jure pa ima od lani ob koncih tedna tu bar Enko. Do leta 1984 je bila nedaleč tudi gostilna Pri lovcu. Pungerškova trgovina pa je bila z novim lastnikom Božičem v hiši z razglednice do 60. let prejšnjega stoletja, ko se je preselila v del zgradbe Pajkove gostilne in počasi zamrla. Leta 1900 so v naselju našteli 369, lani pa 174 prebivalcev.
Leta 1900 so v naselju našteli 369 prebivalcev, lani pa 174.
Zabukovška cerkev sv. Lenarta je bila prvotno podružnica videmske prafare in nato sevniške župnije. Od leta 1786 je bila samostojna kuracija, od 1812. pa je župnija, h kateri spadajo podružnične cerkve sv. Jurija v Trnovcu, sv. Marije Rožnovenske v Podgorju ob Sevnični in sv. Primoža in Felicijana na Pokojnem Vrhu. Ko so 13. septembra 1926 barvali pločevinasto streho na cerkvenem stolpu, pripoveduje sogovornica, so v zgornji buči našli sršenje gnezdo in pomočnik mojstra Strgarja se je odločil, da ga bo zažgal. Pri tem pa se je ogenj razširil v notranjost stolpa in tudi na streho, tako da so zvonovi popadali na obok zvonice, pri čemer se je srednji bronast zvon razbil. Stolpno streho so za silo obnovili 1948. in dve leti pozneje pritrdili nov bronast zvon, dokončno pa je cerkev današnji zvonik dobila leta 1960.
Šolsko poslopje so v Zabukovju nad Sevnico zgradili leta 1895 in deset let pozneje je sem za nadučitelja prišel Jožef Srebrnič, ki se je podpisal na priobčeno razglednico, odposlano 1909. v Ljubljano. Pouk v tej šoli je potekal do druge svetovne vojne, med katero so jo partizani požgali, zato so jo 1949. pozidali na novo. V njej je šest razredov osemletke zaključila tudi naša sobesednica, zadnja dva razreda pa v Sevnici. Šola je delovala do 80. let, ko so jo zaprli in leta 2000 podrli ter na njenem mestu s prostovoljnim delom začeli graditi večnamenski dom krajanov, odprli so ga leta 2010. Poleg krajevne skupnosti imajo v njem prostore tudi Kulturno društvo Franc Požun, Aktiv kmečkih žena in Skupina ljudskih pevk Rosa. Pred vhodom vanj stoji spomenik domačinu iz Završ, partizanskemu poveljniku in narodnemu heroju Alojzu Kolmanu - Maroku (1911–1944).
Ob zadovoljstvu, da zadnje čase vse več mladih ostaja in se stalno naseljuje v vasi, Ana Ivanić pravi: »Velikih kmetij, ki bi lastnikom omogočale preživetje, ni več veliko. Domačini v glavnem živijo na manjših kmetijah, kjer je kmetijstvo le ena od dopolnilnih dejavnosti, na delo pa se večina vozi v Sevnico. Poleg z živinorejo, sadjarstvom, vinogradništvom in gozdarstvom se nekateri ukvarjajo tudi s turizmom.«
Kačasta smrekaZabukovje nad Sevnico se ponaša z zanimivo naravno posebnostjo, redkim primerkom nenavadne smreke, ki skrivenčene veje prav po kačje razteza na vse strani. Pod makadamsko cesto proti Podskalici nam jo je na robu Bohinčevega travnika v zaselku Pokojnik, približno 600 metrov nad morjem, pokazal domačin Martin Požun. Ta oblika navadne smreke ima neobičajno rast, gole veje in redko krošnjo, zato jo zlahka ločimo od njenih sorodnic. Njene veje so vijugaste, dolge in rastejo nepravilno v vse smeri. Kačasta smreka ne dosega višin in debelin navadne smreke, njene iglice so nekoliko daljše, močnejše in trše. Nastane kot naravni mutant in je posledica redke kombinacije dednih zasnov. Pojavlja se redko in neodvisno na celotnem območju naravne razširjenosti navadne smreke. Pri nas je najbolj znana kačasta smreka pri Godoviču, gozdarji pa so jo našli še v okolici Loškega Potoka, pri Koševniku nad Idrijo in v Trenti.