100 let najslavnejše avstralske ceste

Priljubljena turistična cesta Great ocean road na zahodni obali avstralske zvezne države Viktorija je včeraj praznovala častitljivih sto let začetka gradnje, a prav izjemna priljubljenost jo – skupaj s podnebnimi spremembami – tudi ogroža.

Znamenita cesta, dolga 243 kilometrov, je znana po apnenčastih pečinah, valovih, ustvarjenih za deskanje, deževnih gozdovih in čudovitih razgledih, domačini pa pravijo, da jo bo priljubljenost pokopala. »Na njej je kolona,« pravi Peter Fillmore, deskar in ribič, ki na tistem območju živi že 40 let.
 

Ni javnega stranišča

V zadnjem desetletju so prometni zamaški tam vse hujši, kriv je razcvet turističnih avtobusov, tudi posameznih obiskovalcev, ki se peljejo tam mimo, je vse več. V enem letu, do marca 2019, se je po njej peljalo 6,1 milijona domačih in tujih turistov, zapravili so 1,4 milijarde avstralskih dolarjev. A nekateri domačini tarnajo, da mnogi enodnevni izletniki pridejo samo, da naredijo selfie in se vrnejo v mesto, med potjo pa ne zapravijo prav veliko denarja.

»Želimo si manj turistov, a da bi ti tu ostali dlje in raziskali še druge lepote,« pravi Charlotte Allen, predsednica Aireys Inlet and District Association, prostovoljne organizacije, ki že več kot 50 let skrbi za ohranjanje naravnega okolja in značilnosti obalne ceste, na kateri obravnavajo tudi več prometnih nesreč, zlasti zaradi tujih voznikov, ki morajo voziti po drugi strani ceste kot doma. »Močno obremenjen je spominski obok. Parkirnih prostorov ni veliko, javnega stranišča ni. Vsi veliki avtobusi gredo iz Melbourna istočasno in vsi bi se radi ustavili in fotografirali obok. Noro je, ljudje stojijo sredi ceste, za stranišče uporabijo kar bližnje grmičevje. Prava nočna mora,« pravi Allenova.
 

Naj plačajo vstopnino

Organizacija, ki ji predseduje, poziva odgovorne, naj ugotovijo, ali je turistični naval dosegel vrhunec, in razmislijo o ukrepih, denimo o cestnini, s katerimi bi omejili število ljudi. Teh je preprosto preveč za tako cesto, se strinja Fillmore. Ko so jo gradili, niso imeli v mislih množičnega turizma, pravi: »Verjetno so menili, da se bodo po njej vozili Fordovi modeli T pa konji in vozovi.«

Čeprav sta zvezna in državna vlada v zadnjih letih prispevali 150 milijonov za popravilo udorov na njej, Fillmore meni, da bi lahko k vzdrževanju prispevali tudi turisti. »Da prideš do sem, moraš skozi narodni park. Tako rekoč povsod po svetu moraš, ko prideš v zelo priljubljen narodni park, plačati vstopnino. Vsak turist, ki se pripelje po tej cesti, bi moral dati 20 dolarjev,« je prepričan. In še, da bi morali razmisliti o prepovedi ali omejitvi velikih turističnih avtobusov s 50 sedeži. »Težki so, na cesti so vidne posledice.«


Viktorijska jugozahodna obala je bila od nekdaj nevarna, ob njej je več kot dvesto ladijskih razbitin. Leta 1802 je raziskovalec Matthew Flinders zapisal, da je le redko »videl tako strah vzbujajoč del obale«, razmere pa se lahko zaradi podnebnih sprememb še poslabšajo. Strokovnjak za oceane z melbournske univerze pravi, da bi se lahko morska gladina na tistem delu do leta 2050 dvignila za 60 centimetrov, poleg tega naj bi bili za 10–15 odstotkov višji nevihtni valovi. Oboje bi v smislu erozije občutilo znamenitih dvanajst apostolov, posejanih ob cesti, erozija bi prizadela tudi obalo.
 

Delali so jo vojaki

Great ocean road ni imela vladne podpore, ko se je 19. septembra 1919 začela gradnja. Pod koncept se je podpisal Howard Hitchcock, takratni župan Geelonga, prebivalci Viktorije pa so jo financirali sami (s pomočjo cestnin) in pomagali ustvariti delovna mesta za veterane, ki so se vrnili iz prve svetovne vojne. Tri tisoč vojakov je delalo na najtežjem delu ceste, ki se vije okoli pečin; bili so privezani na vrvi, ko so s krampi in lopatami izsekavali cesto, v prvih letih so vse delali na roke, in to v ekstremnih razmerah, mrazu, vetru, vlagi.


Cesta, ki se začne v Torquayju in konča v Allansfordu, je bila dokončana leta 1932, posvečena je vojakom, padlim med prvo svetovno vojno, in velja za največje vojno spominsko obeležje na svetu. Leta 2011 so jo vpisali na seznam avstralske kulturne dediščine.