VESOLJE
Arktika bo spremljala dogajanje nad Arktiko
Zamisel so ruski inženirji dobili že pred desetletjem. Pred dnevi je satelit poletel v vesolje.
Odpri galerijo
Ruski vesoljski inženirji so že davno predlagali, da bi zasnovali sistem več satelitov, imenovan Arktika. Ta bi med drugim omogočal zanesljivo telekomunikacijo in navigacijo na nedostopnih območjih. O tem so razpravljali že pred več kot desetletjem, ko so takšen podvig ocenili na zajetnih 68 milijard rubljev, kar je sicer manj kot milijarda evrov, a tudi to ni zanemarljiv znesek. Takrat so pričakovali, da bo polovico sredstev ponudila ruska vesoljska agencija Roskozmos, druga polovica naj bi prišla od ruskih in tujih zasebnih investitorjev. Nad programom se je navdušila tudi ruska meteorološka in hidrološka organizacija Rosgromet.
Večina satelitov bi v orbito poletela z znano in zanesljivo večstopenjsko raketo sojuz 2.1b, ki bi jo posebno v ta namen še nadgradili. Satelite bi odložila v zelo visoko elipsasto orbito, od koder bi imeli pregled nad večjim delom severne Zemljine poloble. Tako bi bil en satelit vedno nad obzorjem in bi lahko posredoval meteorološke in druge podatke o arktičnem območju. Satelite bi razdelili tudi v štiri podsisteme: Arktika-M, Arktika MS 1, Arktika MS 2 in Arktika R. Za njihovo osnovo so vzeli konstrukcijo meteorološkega satelita vrste electro in jo ustrezno spremenili, nadgradili in modernizirali.
V sistem Arktika M spadata satelita, ki ju v celoti financira ruski vesoljski program in sta namenjena zgolj za zbiranje informacij, povezanih z meteorologijo, in telekomunikacijo. Eden od njiju je v vesolje poletel pred dnevi. Najbolj se bo planetu približal na dobrih 1000 kilometrov ter se od njega oddaljil na kar 40.000 kilometrov. Na ta način bo lahko pogosto preletel arktična območja ter neprekinjeno spremljal, kaj se dogaja na severni polobli. Večina meteoroloških satelitov je v geostacionarni orbiti, od koder pa zaradi oblike Zemlje ne vidijo skoraj ničesar, kar je nad 60 vzporednikom, stalnega pregleda nad vsemi polarnimi območji nimajo niti sateliti v polarni orbiti.
Sprva so pričakovali, da bo prva Arktika M v vesolje poletela že leta 2013, nato so polet tudi zaradi finančnih težav ruskega vesoljskega programa in zmanjševanja sredstev večkrat preložili.
Satelit je ob izstrelitvi tehtal 2,2 tone. Med poletom je bil zložen in dolg le slabe štiri metre, nato so se razprle plošče s sončnimi celicami, zaradi česar se je podaljšal na skoraj 14 metrov. Strokovnjaki ocenjujejo, da bo lahko delo opravljal sedem let, morda celo deset, čez dve leti pa naj bi se mu pridružil še eden, povsem enak.
Večina satelitov bi v orbito poletela z znano in zanesljivo večstopenjsko raketo sojuz 2.1b, ki bi jo posebno v ta namen še nadgradili. Satelite bi odložila v zelo visoko elipsasto orbito, od koder bi imeli pregled nad večjim delom severne Zemljine poloble. Tako bi bil en satelit vedno nad obzorjem in bi lahko posredoval meteorološke in druge podatke o arktičnem območju. Satelite bi razdelili tudi v štiri podsisteme: Arktika-M, Arktika MS 1, Arktika MS 2 in Arktika R. Za njihovo osnovo so vzeli konstrukcijo meteorološkega satelita vrste electro in jo ustrezno spremenili, nadgradili in modernizirali.
Zamisel končno uresničili
V sistem Arktika M spadata satelita, ki ju v celoti financira ruski vesoljski program in sta namenjena zgolj za zbiranje informacij, povezanih z meteorologijo, in telekomunikacijo. Eden od njiju je v vesolje poletel pred dnevi. Najbolj se bo planetu približal na dobrih 1000 kilometrov ter se od njega oddaljil na kar 40.000 kilometrov. Na ta način bo lahko pogosto preletel arktična območja ter neprekinjeno spremljal, kaj se dogaja na severni polobli. Večina meteoroloških satelitov je v geostacionarni orbiti, od koder pa zaradi oblike Zemlje ne vidijo skoraj ničesar, kar je nad 60 vzporednikom, stalnega pregleda nad vsemi polarnimi območji nimajo niti sateliti v polarni orbiti.
Sprva so pričakovali, da bo prva Arktika M v vesolje poletela že leta 2013, nato so polet tudi zaradi finančnih težav ruskega vesoljskega programa in zmanjševanja sredstev večkrat preložili.
Satelit je ob izstrelitvi tehtal 2,2 tone. Med poletom je bil zložen in dolg le slabe štiri metre, nato so se razprle plošče s sončnimi celicami, zaradi česar se je podaljšal na skoraj 14 metrov. Strokovnjaki ocenjujejo, da bo lahko delo opravljal sedem let, morda celo deset, čez dve leti pa naj bi se mu pridružil še eden, povsem enak.